  Z DOS/Windows na Linux
  Guido Gonzato, ggonza@itin.it
  v1.3.5, 31. avgust 2000

  Ta HOWTO je posveen vsem bodoim bivim uporabnikom sistemov DOS in
  Windows, ki so se odloili za prehod na Linux, prost Unixu podoben
  operacijski sistem. Ta spis naj bi bralcu pomagal prestaviti svoje
  znanje sistemov DOS in Windows v novo okolje, kot tudi ponudil nasvete
  glede izmenjave datotek in virov med enim in drugim operacijskim
  sistemom.
  ______________________________________________________________________


  Kazalo


  1. Uvod

     1.1 Je Linux prava stvar za vas?
     1.2 Je. Povejte mi ve o njem!
        1.2.1 Uvodni pojmi
        1.2.2 Kako do pomoi
     1.3 Dogovori

  2. Za nestrpne

  3. Predstavljamo vam Bash

  4. Datoteke in programi

     4.1 Datoteke: uvodni pojmi
     4.2 Simbolne povezave
     4.3 Dovolilnice in lastnitvo nad datotekami
     4.4 Datoteke: primerjava ukazov
        4.4.1 Zgledi
     4.5 Poganjanje programov: veopravilnost in seanse
     4.6 Poganjanje programov na drugih raunalnikih

  5. Imeniki

     5.1 Imeniki: pripravljalni pojmi
     5.2 Imeniki in dovolilnice
     5.3 Imeniki: vzporedba ukazov
        5.3.1 Zgledi

  6. Disketniki, diski in podobno

     6.1 Delo z enotami po dosovsko
     6.2 Delo z enotami v duhu Unixa
     6.3 Varnostne kopije

  7. Kaj pa okna?

  8. Ukrojitev sistema

     8.1 Sistemske inicializacijske datoteke
     8.2 Programske inicializacijske datoteke

  9. Osnove povezave v omreja

  10. Kanek programiranja

     10.1 Skripte: datoteke .BAT na steroidih
     10.2 C za vas
     10.3 Programiranje v oknih X
        10.3.1 Programiranje za ve strojnih okolij

  11. Preostali 1%

     11.1 Poganjanje programov za DOS/Windows
     11.2 Arhiviranje datotek: tar in gzip
     11.3 Nameanje dodatnih programov
     11.4 Nasveti brez katerih ne gre
     11.5 Kje najdemo programe
     11.6 Sladkorki
     11.7 Trening Unixa v DOS
     11.8 Pripone imen datotek in programi, ki jih uporabljajo
     11.9 Pretvorba datotek
     11.10 Prosti pisarniki paketi

  12. Konec, za zdaj

     12.1 Copyright
     12.2 Pravni poduk


  ______________________________________________________________________

  1.  Uvod


  1.1.  Je Linux prava stvar za vas?

  Zanimo s politino pravovernim uvodom. eprav v spisu vseskozi
  uporabljamo izraz Linux, z njim mislimo operacijski sistem GNU/Linux.
  Spis na naslovu  <http://www.lugos.si/linux/linux-in-gnu.html> razloi
  razliko med enim in drugim.

  Bi tudi vi radi preli z okolja DOS/Windows na Linux? Dobra zamisel:
  Linux je tehnino superioren glede na DOS, Windows 95 in celo glede na
  Windows NT. Ampak pazite: e niste iz prave zvrsti uporabnikov, morda
  za vas ne bo uporaben. V naslednjih tokah bomo nateli razlike med
  sistemi DOS/Windows in Linux:


  *  Na DOS in Windows tee Microsoft Office in veliko igric; sistem je
     enostaven za namestitev in nastavitev; je razvpit po svoji
     nestabilnosti; ni najhitreji; pogosto zmrzne.

  *  Na Linuxu tee StarOffice, precej tehninega programja, malo igric;
     namestitev in nastavitev je lahko problematina; je zelo stabilen;
     je hiter; zmrzne zelo poredko.

  Na vas je, da se odloite, kaj potrebujete. Na kratko: Linux ponuja
  ve moi, vendar traja nekaj asa, da se ga nauite uporabljati. e
  veinoma uporabljate komercialno programje, ali pa ne elite
  izgubljati asa z uenjem novih ukazov in konceptov, verjetno ni za
  vas. Zavedajte se, da mnogi novopeeni uporabniki odnehajo zaradi
  zaetnih teav.

  Dela se sicer na tem, da bi bil Linux enostavneji za uporabo, vseeno
  pa ne priakujte, da ga boste obvladali, ne da bi prebrali veliko
  dokumentacije in ga vsaj nekaj mesecev uporabljali. Linux vam ne bo
  dal takojnjih rezultatov. Navzlic tem opozorilom pa vam stoodstotno
  zagotavljam, da ste, e ste le pravi tip uporabnice ali uporabnika, v
  Linuxu nali svojo raunalniko Nirvano, in da ne boste nikoli ve
  hoteli iti nazaj na DOS ali Windows. In mimogrede: Linux ter DOS in
  Windows lahko mirno sobivajo na istem stroju.

  Predpogoji za uporabo tega spisa: predpostavili bomo, da

  *  poznate osnovne ukaze in pojme okolja DOS

  *  je Linux, po monosti skupaj z X Window System, e pravilno
     nameen na vaem osebnem raunalniku

  *  je vaa ukazna lupina v Linuxu (ekvivalent COMMAND.COM) bash.

  e ni poudarjeno drugae, se vse informacije v tem spisu nanaajo na
  slabi stari DOS. Tu in tam se najde kakna informacija o Windows,
  vdite pa, da sta Windows in Linux popolnoma razlina pojma, za
  razliko od okolja DOS, ki je, resda uborna, paralela Unixu. Prosim,
  razumite tudi, da ta spis ni ne celovit uvod v Linux, niti prironik
  za njegovo nastavitev.

  Najnovejo izdajo tega spisa najdete na naslovu
  <http://www.linuxdoc.org>.


  1.2.  Je. Povejte mi ve o njem!

  Na svoj raunalnik ste namestili Linux in vse potrebne programe.
  Ustvarili ste svoj uporabniki raun (e ga e niste, napravite to
  takoj z ukazom adduser), in Linux lepo tee. Ravnokar ste vnesli svoje
  uporabniko ime in geslo, in zdaj ste se zazrli v zaslon z mislijo:
  ,,No, kaj pa zdaj?``

  Ne obupujte. Skoraj ste e pripravljeni, da boste poeli vse stvari,
  ki ste jih poeli v okolju DOS/Windows, in e mnogo ve. Pod prejnjim
  okoljem ste verjetno poeli naslednje stvari:


  *  poganjali ste programe; ustvarjali, prepisovali, pregledovali,
     brisali, tiskali in preimenovali datoteke

  *  z ukazi CD, MD, RD in DIR ste se premikali po vaih imenikih,
     ustvarjali nove, jih brisali, in izpisovali njihovo vsebino

  *  formatirali ste diskete in prepisovali datoteke z njih na disk in
     nazaj

  *  okolje ste si prikrojili po svoje

  *  surfali ste po internetu

  *  pisali ste datoteke .BAT in programirali v svojem najljubem
     programskem jeziku

  *  preostali 1%

  Razveselili se boste novice, da se vsa omenjena opravila izvajajo pod
  Linuxom na podoben nain. V okolju DOS povpreni uporabnik uporablja
  le kak ducat od nekaj ez 100 obstojeih ukazov, podobno do neke mere
  velja za Linux.


  1.2.1.  Uvodni pojmi

  Najbolji nain, da se nauite esa novega je, da tudi sami skoite v
  vodo. Eksperimentiranje in igranje z Linuxom je nadvse priporoljivo,
  saj z njim ne morete pokodovati sistema. Nekaj tok:

  *  Najprej se nauite, kako varno konate delo z Linuxom. e ste v
     tekstovnem nainu, pritisnite <CTRL-ALT-DEL>, poakajte, da se
     sistem znova zaene, in raunalnik ugasnite, e preden zane z
     diska nalagati operacijski sistem. e delate v okolju X Window
     System, pritisnite najprej <CTRL-ALT-BACKSPACE>, da se vrnete v
     tekstovni nain, potem pa e  <CTRL-ALT-DEL>. Nikoli ne ugaajte
     raunalnika ali pritiskajte tipke Reset sredi dela, to lahko
     pokoduje vae podatke na disku.

  *  Za razliko od okolja DOS/Windows ima Linux vgrajene varnostne
     mehanizme. Datoteke in imeniki imajo dovoljenje za pisanje in
     branje, in kot rezultat tega, do nekaterih kot navaden uporabnik ne
     morete (oglejte si e razdelek ``Dovolilnice in lastnitvo
     datotekam''. DOS ali Windows vam po drugi strani dovoli, da
     pobriete celotno vsebino vaega diska.

  *  Obstaja posebni ,,superuporabnik`` z imenom ,,root``. To je
     upravnik sistema, ki ima dovolj moi, da lahko odloa o ivljenju
     in smrti stroja. e delate na svojem osebnem raunalniku, boste
     sami morali tudi upravljati sistem. Delati kot root je nevarno:
     vsaka napaka lahko resno pokoduje ali celo unii celoten sistem,
     enako kot pod DOS/Windows. Zato se prijavite kot root le, e res ne
     gre drugae.

  *  V precejnji meri je za kompleksnost Linuxa kriva njegova izjemna
     nastavljivost; takoreko vsako njegovo lastnost in vsak program si
     lahko prek ene ali veih nastavitvenih datotek prikrojite po
     lastnih eljah in potrebah. Zapletenost je pa cena, ki smo jo
     plaali za to monost.

  *  Preusmeritev in nizanje ukazov sta obstranski strani v DOS, v
     Linuxu pa zelo pomembni in predvsem neprimerno moneji. Preproste
     ukaze lahko nanizate za dosego zapletenih opravil. Mono
     priporoam, da se nauite ravnanja z njimi.


  1.2.2.  Kako do pomoi

  Mnogo nainov je, kako priti do pomoi, e se z Linuxom kaj zatakne.
  Najpomembneji so:

  *  Branje navodil. isto resno. eprav lahko spis, ki ga berete, slui
     kot uvod v Linux, ne more nadomestiti branja katere od naslednjih
     knjig: Matt Welsh ,,Linux Installation and Getting Started``
     (slovenski prevod je dosegljiv na naslovu
     <http://www.lugos.si/delo/slo/LIGS-sl/>), Larry Greenfield ,,Linux
     User Guide``
     <ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/linux-doc-project/users-guide>,
     in spisek pogosto zastavljanih vpraanj o Linuxu
     <http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/Linux-FAQ-sl.html>.
     Imejte slabo vest, dokler ne preberete vsaj ene od njih.

  *  Dokumentacijo za nameene programske pakete dostikrat najdete v
     podimenikih imenika /usr/doc/.

  *  Navodila za katerega od internih ukazov ukazne lupine dobite z
     ukazom help. Izrpneje informacije dobite z ukazoma man bash ali
     info bash.

  *  Navodila za posamezen ukaz dobite z ukazom man ukaz. Ta prikae
     stran iz prironika (angl. manual), ki pripada iskanemu ukazu.
     Alternativa je ukaz info ukaz, ki, e je na voljo, priklie
     poglavje ukaz iz informacijskega sistema info. Hipertekstni
     informacijski sistem info prvi hip morda ne deluje najbolj
     intuitivno. In konno lahko poskusite apropos ukaz ali whatis ukaz.
     Iz vseh natetih dokumentacijskih sistemov se izmotate s pritiskom
     na tipko ,q`.


  1.3.  Dogovori

  V tem spisu bodo zgledi pogosto sledili naslednjemu vzorcu: z <...>
  oznaimo obvezni argument ukaza, z [...] pa neobveznega. Zgled:

       $ tar -tf <datoteka.tar> [> preusmerjena_datoteka]

  datoteka.tar mora biti doloena, preusmeritev v preusmerjeno_datoteko
  pa je neobvezna.

  Koderkoli je kot pozivnik pri zgledu ukaza zapisan znak ,#`, to
  pomeni, da lahko ukaz izvede samo root.


  2.  Za nestrpne

  Vas e srbijo prsti? Oglejte si naslednjo tabelo:


   DOS                     Linux                   Opombe
   ---------------------------------------------------------------------------

   ATTRIB (+-)attr file    chmod <mode> file       isto nekaj drugega
   BACKUP                  tar -Mcvf device dir/   prav tako
   CD dirname\             cd dirname/             skoraj enaka skladnja
   COPY file1 file2        cp file1 file2          prav tako
   DEL file                rm file                 pazite -- ukaza undelete ni
   DELTREE dirname         rm -R dirname/          prav tako
   DIR                     ls                      razlina skladnja
   DIR file /S             find . -name file       povsem razlina
   EDIT file               vi file                 morda vam ne bo ve
			   jstar file              ta je tak kot edit v DOS
			   ed file                 pozabite nanj
   FORMAT                  fdformat,
			   mount, umount           precej drugana skladnja
   HELP command            man command,            ista filozofija
			   info command
   MD dirname              mkdir dirname/          skoraj enaka skladnja
   MOVE file1 file2        mv file1 file2          prav tako
   NUL                     /dev/null               prav tako
   PRINT file              lpr file                prav tako
   PRN                     /dev/lp0,
			   /dev/lp1                prav tako
   RD dirname              rmdir dirname/          prav tako
   REN file1 file2         mv file1 file2          ne gre za ve datotek
   RESTORE                 tar -Mxpvf device       razlina skladnja
   TYPE file               less file               bistveno bolji
   WIN                     startx                  povsem drug svet!


  e vam ta tabela ne zadoa, si oglejte naslednje razdelke.


  3.  Predstavljamo vam Bash

  Dobra novica: v Linuxu je tipkanja v ukazni vrstici manj kot v okolju
  DOS, ker ukazna lupina bash marsikaj postori namesto vas, in vsebuje
  vrsto sijajnih monosti za urejanje ukazne vrstice. Za zaetek:
  puica navzgor priklie prejnje ukaze. Ampak to ni e ni. Pritisk
  na tipko <TAB> dopolni imena datotek in imenikov. e natipkamo

       $ ls /u<TAB>lo<TAB>b<TAB>

  je to isto kot

       $ ls /usr/local/bin

  Kadar okrajave niso enoline in so mogoi nesporazumi, kot denimo v
  zgledu

       $ ls /u<TAB>lo<TAB>i<TAB>

  se bash ustavi, saj ne ve, ali imamo v mislih imenik /usr/local/info
  ali /usr/local/include. V tem primeru dopiite e kako rko, da se
  izognete nejasnosti, in ponovno pritisnite TAB.

  Drugi uporabni triki s tipkami so <ESC-BACKSPACE>, ki pobrie besedo
  levo od kazalca, in <ESC-D>, ki pobrie besedo desno od njega; s
  kombinacijo <ESC-F> premaknemo kazalec za besedo v desno (F kot
  Forward, naprej), z <ESC-B> (B kot Backward, nazaj) pa v levo. <CTRL-
  A> nas premakne na zaetek vrstice, <CTRL-E> pa na konec. Tipka <ALT>
  je enakovredna tipki <ESC>.

  Bodi dovolj za zdaj. Ko se boste enkrat privadili na te blinjice, se
  vam bo zdela ukazna lupina v DOS nadvse okorna in nadlena...


  4.  Datoteke in programi


  4.1.  Datoteke: uvodni pojmi

  Struktura imenikov in datotek na Linuxu je zelo podobna tisti v
  DOS/Windows. Datoteke imajo imena, za katera veljajo doloena pravila,
  in so shranjena v imenikih. Nekatere od njih so programi, in veina
  med temi pozna ukazne izbire. Nadalje, uporabljate lahko dokerje,
  preusmeritve in nizanje ukazov. Obstaja le nekaj manjih razlik:

  *  V DOS velja za imena datotek omejitev 8+3 (do osem znakov imena, do
     tri znake pripone), npr. NOTENOUG.TXT. V Linuxu so stvari lepe. e
     ste namestili Linux z datotenim sistemom, kot sta na primer ext2
     ali umsdos, lahko uporabljate dalja imena datotek (do 255 znakov)
     in ve kot eno piko v imenu, na primer
     To_je.zelo_dolgo.IME.datoteke. Verjetno ste opazili, da sem
     uporabil velike in male rke, to je zato, ker...

  *  Linux razlikuje med velikimi in malimi rkami v imenih datotek ali
     ukazov. Zato sta DATOTEKA.tar.gz in datoteka.tar.gz dve razlini
     datoteki. ls pomeni ukaz; LS pomeni napako.

  *  Posebno opozorilo za uporabnike Windows 95. e ime datoteke vsebuje
     presledke (kar ni pametno, je pa naeloma mono), morate pri vsakem
     sklicu nanj navesti takno ime znotraj dvojnih narekovajev. Zgled:

      $ # naslednji ukaz ustvari imenik "Stare datoteke"
      $ mkdir "Stare datoteke"
      $ ls
      Stare datoteke  bin             tmp

     Nadalje: nekateri znaki niso dovoljeni, med njimi so !*$&#.

  *  Linux ne pozna nobenih obveznih pripon, kot na primer .COM in .EXE
     za programe ali .BAT za paketne datoteke. Izvedljive datoteke so
     oznaene z zvezdico ,*` na koncu, kadar izpiete vsebino imenika z
     ukazom ls -F. Na primer:

     $ ls -F
     I_am_a_dir/   cindy.jpg    cjpg*   letter_to_Joe    my_1st_script*  old~

     Datoteki cjpg* in my_1st_script* sta izvedljivi, torej programa.
     V DOS imajo varnostne kopije pripono .BAK; v Linuxu se konajo s
     tildo ,~`.  e nekaj: e se ime datoteke zane s piko, na primer
     .skrita_datoteka, ga ukaz ls ne prikae.

  *  Izbire v programih za DOS navadno uvede poevnica (npr. /izbira), v
     programih na Linuxu in Unixu nasploh pa ena ali dve rtici, torej
     -izbira ali --dolga-izbira. Ukaz dir /s, denimo, tako postane ls
     -R. Verjetno ste e opazili, da tudi mnogi programi za DOS
     uporabljajo ta stil doloanja izbir, med njimi PKZIP in ARJ.

  Zdaj lahko tudi preskoite na razdelek ``Datoteke: primerjava
  ukazov'', na vaem mestu pa bi bral dalje.


  4.2.  Simbolne povezave

  Unix pozna zvrst datoteke, ki v DOS ne obstaja: simbolne povezave.
  Lahko si jih zamiljamo kot kazalce na datoteke ali imenike, in jih
  lahko uporabljamo namesto datotek ali imenikov, na katere kaejo;
  nekaj podobnega so blinjice v Windows 95. Primera simbolnih povezav
  sta imenik /usr/X11, ki kae na /usr/X11R6/ in enota /dev/modem, ki
  kae bodisi na /dev/ttyS0, bodisi na /dev/ttyS1.

  Simbolno povezavo napravimo takole:

       $ ln -s <datoteka_ali_imenik> <ime_povezave>

  Zgled:

       $ ln -s /usr/doc/g77/DOC g77manual.txt

  Zdaj se lahko sklicujemo na g77manual.txt namesto na /usr/doc/g77/DOC.
  Simbolnim povezavam se pri izpisu vsebine imenika doda znak ,@` na
  koncu.

       $ ls -F
       g77manual.txt@
       $ ls -l
       (druge rei...)           g77manual.txt -> /usr/doc/g77/DOC


  4.3.  Dovolilnice in lastnitvo nad datotekami

  Datoteke in imeniki v DOS imajo lahko naslednje prilastke: A
  (arhivski), H (skrit, angl. hidden), R (dovoljen samo za branje, angl.
  read-only), ali S (sistemski). Samo H in R sta smiselna tudi pod
  Linuxom: imena skritih datotek in imenikov se zanejo s piko, o
  prilastku R pa ve v nadaljevanju.

  V Unixu ima vsaka datoteka svoje dovolilnice (angl. permissions) in
  lastnika (angl. owner), ki nadalje pripada eni ali veim skupinam
  uporabnikov (group). Poglejmo si naslednji primer:

       $ ls -l /bin/ls
       -rwxr-xr-x  1  root  bin  27281 Aug 15 1995 /bin/ls*

  Ime datoteke, /bin/ls, je izpisano v zadnjem polju. Prvo polje so
  dovolilnice za datoteko. Vidimo tudi, da je lastnik datoteke root,
  pripada pa skupini bin. Ostale informacije za zdaj pustimo ob strani
  in si oglejmo dovolilnice. -rwxr-xr-x pomeni, od leve proti desni:

  Prvi - je zvrst datoteke (- je navadna datoteka, d imenik, l simbolna
  povezava in tako dalje). Preostale znake beremo v trojicah. rwx so
  dovolilnice za lastnika. Ta lahko datoteko bere (read), pie oz. brie
  (write) in izvaja (execute).  r-x so dovolilnice za uporabnike iz
  skupine bin. Ti jo lahko berejo (read) in izvajajo (execute), ne
  morejo pa je spreminjati (pisati ali brisati). Pojma skupine za zdaj
  ne bomo obravnavali; dokler ste zaetnik ali zaetnica, lahko
  preivite tudi brez njega.  Zadnji r-x so dovolilnice za vse ostale
  uporabnike. Tudi ti lahko datoteko berejo in izvajajo, ne morejo pa je
  spreminjati.

  Tudi imenik /bin ima svoje dovolilnice; za podrobnosti si oglejte
  ``Imeniki in dovolilnice''. Dovolilnice so razlog, zakaj ne morete
  pobrisati datoteke /bin/sl: razen e ste root, nimate dovoljenja za
  spreminjanje te datoteke. Dovolilnice za posamezno datoteko lahko
  spreminjate z ukazom:

       $ chmod <kdoXdovoljenje> <datoteka>

  ,,Kdo`` je lahko u (uporabnik, torej lastnik), g (skupina), ali o
  (ostali). Namesto X stoji bodisi + (izdamo dovolilnico) bodisi -
  (prekliemo dovolilnico). In konno, ,,dovoljenje`` je lahko r
  (dovoljenje za branje, angl. read), w (dovoljenje za pisanje oz.
  spreminjanje; angl. write), ali x (dovoljenje za izvajanje, angl.
  execute). Sledi nekaj obiajnih primerov uporabe ukaza chmod:

       $ chmod +x datoteka

  Datoteko smo napravili izvedljivo.

       $ chmod go-rw datoteka

  Umaknili smo dovoljenje za branje in pisanje za skupino in vse ostale,
  datoteko lahko bere in spreminja le e lastnik.

       $ chmod ugo+rwx datoteko.

  S takno dovolilnico lahko vsakdo bere, spreminja ali izvaja datoteko.

       # chmod +s datoteka

  Izdali smo dovolilnico, s katero lahko vsakdo izvaja to datoteko z
  enakimi pooblastili, kot jih ima lastnik te datoteke (obiajno
  datoteke izvajamo z lastnimi pooblastili). To je takoimenovana
  datoteka vrste ,,setuid`` ali ,,suid``. Navadno gre za sistemske
  datoteke kot npr. strenik X, katerih lastnik je root, saj lahko le z
  njegovimi pooblastili dostopamo do nekaterih sistemskih virov.

  Na dovolilnice se lahko sklicujemo tudi z osmiko kodo: rwxr-xr-x tako
  na primer izrazimo kot 755 (vsaki rki iz trojice ustreza en bit: ---
  je 0, --x je 1, -w- je 2, -wx je 3 itd.). Na prvi pogled morda izgleda
  teavno, z nekaj prakse pa boste hitro razumeli koncept.

  Edino superuporabnik, root, lahko spreminja dovolilnice za katerokoli
  datoteko na sistemu, ostali pa le svoje. Ve informacij v prironiku


  4.4.  Datoteke: primerjava ukazov

  Na levi je ukaz DOS, na desni enakovredni ukaz v Linuxu


  ATTRIB:         chmod
  COPY:           cp
  DEL:            rm
  MOVE:           mv
  REN:            mv
  TYPE:           more, less, cat


  Preusmeritev in nizanje ukazov:  < > >> |

  Dokerji: * ?

  nul:        /dev/null

  prn, lpt1:  /dev/lp0 or /dev/lp1; lpr


  4.4.1.  Zgledi


       DOS                                     Linux
       -------------------------------------------------------------------

       C:\GUIDO>ATTRIB +R FILE.TXT            $ chmod 400 file.txt
       C:\GUIDO>COPY JOE.TXT JOE.DOC          $ cp joe.txt joe.doc
       C:\GUIDO>COPY *.* TOTAL                $ cat * > total
       C:\GUIDO>COPY FRACTALS.DOC PRN         $ cp fractals.doc /dev/lp1
       C:\GUIDO>DEL TEMP                      $ rm temp
       C:\GUIDO>DEL *.BAK                     $ rm *~
       C:\GUIDO>MOVE PAPER.TXT TMP\           $ mv paper.txt tmp/
       C:\GUIDO>REN PAPER.TXT PAPER.ASC       $ mv paper.txt paper.asc
       C:\GUIDO>PRINT LETTER.TXT              $ lpr letter.txt
       C:\GUIDO>TYPE LETTER.TXT               $ more letter.txt
       C:\GUIDO>TYPE LETTER.TXT               $ less letter.txt
       C:\GUIDO>TYPE LETTER.TXT > NUL         $ cat letter.txt > /dev/null
               n/a                            $ more *.txt *.asc
               n/a                            $ cat section*.txt | less


  Opombe:

  *  Doker * je na Linuxu pametneji: * ujame vse datoteke razen
     skritih; .* ujame vse skrite datoteke (vendar tudi trenutni imenik
     ,.` in imenik nad njim, ,..`, zato previdno!); *.* ujame le tiste
     datoteke, ki imajo sredi imena piko, ali pa se konajo s piko. p*r
     ujame ,,parameter`` kot ,,papir``; *c* ujame tako ,,Kitajec`` kot
     ,,akcija``.

  *  Pri uporabi more pritiskajte <SPACE> za naslednjo stran, ,q` za
     konec.  Ukaz less je bolj intuitiven in dovoljuje uporabo
     kurzorskih tipk.

  *  Ni takega kot UNDELETE ne obstaja, zato dvakrat premislite, preden
     karkoli pobriete.

  *  Dodatno k preusmeritvam < > >>, ki jih poznamo iz DOS, dovoljuje
     Linux tudi prusmeritve oblike 2>. S slednjo preusmerimo standardni
     izhod za napake (stderr); konstrukt 2>&1 tako preusmeri standardni
     izhod za napake (stderr) na standardni izhod (stdout), 1>&2 pa
     obratno.

  *  Linux pozna e eno zvrst dokerjev []. Uporaba: [abc]* ujame vse
     datoteke, katerih imena se zano z a, b, c; *[I-N1-3] pa vsa imena,
     ki se konajo na I, J, K, L, M, N, 1, 2, 3;

  *  Ukaz lpr <file> natisne datoteko v ozadju. e vas zanima, kaj se z
     njo dogaja in na katerem mestu v vrsti za tiskanje se nahaja,
     uporabite lpq; iz vrste za tiskanje jo umaknemo z ukazom lprm;

  *  Nobenega ukaza ni, ki bi se obnaal kot RENAME v DOS; konkretno, mv
     *.xxx *.yyy ne napravi tega, kar si morda elite, da bi. Namesto
     tega lahko uporabite  skript, dostopen na naslovu
     <ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/utils/file>

  *  Uporabljajte ukaza cp -i and mv -i, ki vas opozorita, preden bi
     kakna datoteka bila prepisana.


  4.5.  Poganjanje programov: veopravilnost in seanse

  Program poenete tako, da vtipkate njegovo ime, torej enako kot v DOS.
  e se imenik (glejte razdelek ``Uporaba imenikov''), kjer se program
  nahaja, nahaja v poti (PATH; razdelek ``Sistemske inicializacijske
  datoteke''), boste s tem program pognali. Za razliko od DOS pa Linux
  ne po pognal programa iz trenutnega imenika, e ta imenik ni naveden v
  poti. Izogib: iz trenutnega imenika program poenite z ukazom
  ./program.

  Obiajna ukazna vrstica izgleda nekako takole:

    $ ukaz [-s1 [-s2] ... [-sn]] [par1 [par2] ... [parn]] [< vhod] [> izhod]

  Pri tem so -s1 ... -sn izbire programa, par1 ... parn pa parametri. V
  isti vrstici lahko zaporedoma poenete ve ukazov, e jih med seboj
  loite s podpiji:

       $ ukaz1 ; ukaz2 ; ... ; ukazn

  To je pravzaprav vse, kar morate vedeti o poganjanju programov. isto
  enostaven pa je tudi naslednji korak. Eden od glavnih razlogov za
  uporabo Linuxa je ta, da je veopravilni sistem -- ve programov (od
  zdaj bomo programom med tekom rekli procesi) lahko tee hkrati. V
  ozadju lahko poenete nov proces in nemotemo nadaljujete s svojim
  delom. e ve: pod Linuxom ste lahko hkrati vekrat prijavljeni -- kot
  bi imeli ve raunalnikov!

  *  Med prijavnimi seansami 1-6 na virtualni konzoli lahko preklapljate
     s pritiskom na tipke <ALT-F1> do <ALT-F6>

  *  Znotraj prijavne seanso v virtualni konzoli lahko z ukazom su -
     <prijavno_ime> poenete novo prijavno seanso, ne da bi s tem
     konali tekoo prijavno seanso. Primer su - root. Stvar je uporabna
     na primer pri kratkih opravilih, ki pa jih lahko izvaja samo root.

  *  Prijavno seanso zakljuite z ukazom exit. e imate e kakne
     ustavljene procese (ve o njih v nadaljevanju), boste na to
     opozorjeni.

  *  Proces poenete v ozadju tako, da na koncu ukazne vrstice dodate
     znak ,&`:

       $ program [-izbire] [parametri] [< vhod] [> izhod] &
       [1] 123

     Ukazna lupina prepoznava procese po tevilki opravila (npr. [1];
     ve o opravilih v naslednji toki) in po identifikacijski
     tevilki procesa (angl. PID, Process Identification Number; v
     naem zgledu je to 123).

  *  Seznam trenutno tekoih procesov dobite z ukazom ps -ax.

  *  Proces prekinemo z ukazom kill <PID>. K temu se moramo vasih
     zatei, e ne vemo, kako bi zakljuili po obiajni poti. Prekinjate
     lahko samo svoje procese, izjema je root, ki lahko prekine
     katerikoli proces. Obasno je proces mono prekiniti samo z ukazom
     kill -SIGKILL <PID>.

     Ukazna lupina poleg prekinjanja dovoljuje tudi, da proces ustavimo
     ali zaasno zamrznemo, doloimo, da se izvaja v ozadju, ali pa
     priklieno iz ozadja nazaj v ospredje. V tem kontekstu pravimo
     procesom ,,opravila``.

  *  Seznam tekoih opravil dobite z ukazom jobs. Tu so opravila
     navedena le s tevilko opravila, ne s PID.

  *  Proces ki tee v ospredju ustavimo s pritiskom na <CTRL-C> (ne dela
     nujno vedno).

  *  Proces v ospredju zamrznemo s pritiskom na <CTRL-Z> (tudi to de
     deluje vedno).

  *  Zamrznjen proces poljemo v izvajanje v ozadje z ukazom bg <job> (s
     tem postane opravilo).

  *  Opravilo prikliemo iz ozadja z ukazom fg <job>. Brez dodatnega
     argumenta ukaz fg priklie v ospredje zadnje opravilo, ki smo ga
     poslali v ozadje.

  *  Opravilo prekinemo z ukazom kill <%opravilo>, pri emer je
     <opravilo> tevilka posla: 1, 2, 3...

  S temi ukazi lahko obenem formatirate disk, pospravljate kopico
  datotek v arhiv, prevajate program in dekomprimirate drugo arhivsko
  datoteko, pa imate e vedno dostop do pozivnika. Pa poskusite kaj
  takega v DOS! Poskusite e v Windows (e bodo preiveli), da vidite
  razliko v hitrosti.


  4.6.  Poganjanje programov na drugih raunalnikih

  Programe na drugem raunalniku, katerega popolno mreno ime je
  nekje.drugje.si, lahko poganjamo tako, da se nanj prijavimo s
  programom telnet:

       $ telnet nekje.drugje.si

  Ko ste prijavljeni, preprosto poenite program, ki ga elite. Verjetno
  je odve povedati, da morate tudi na tem drugem raunalniku imeti
  odprt uporabniki raun.

  V okenskem okolju X11 lahko na drugem raunalniku celo poganjate
  programe, pisane za to okolje, na svojem pa prikazujete rezultate. Naj
  bo nekje.drugje.si oddaljeni raunalnik, moj.linux.si pa na mlinek z
  Linuxom. Postopek spodaj opisuje, kako z raunalnika moj.linux.si
  poenemo program, ki se nahaja na drugem raunalniku, nekje.drugje.si:

  *  Poenemo X11 in v njih xterm ali ekvivalentni terminalski emulator.
     Potem tipkamo:

       $ xhost +nekje.drugje.si
       $ telnet nekje.drugje.si

  *  Po prijavi na drug raunalnik vtipkamo:

       remote:$ DISPLAY=moj.linux.si:0.0
       remote:$ moj_program &

  (Odvisno od uporabljane ukazne lupine na drugem raunalniku boste
  morda namesto vrstice DISPLAY... morali natipkati setenv DISPLAY
  moj.linux.si:0.0.)

  Et voila! Zdaj se bo moj_program pognal na nekje.drugje.si in
  uporabljal na zaslon za prikaz. Ne poskuajte pa tega prek modema --
  prepoasi gre, da bi bilo zares uporabno. Kar smo povedali, je tudi
  zelo groba metoda, ki ni povsem v skladu s pogledi na raunalniko
  varnostjo. Ve o tem lahko preberete v spisu ,,Remote X Apps mini-
  HOWTO``,  <http://www.linuxdoc.org/HOWTO/mini/Remote-X-Apps.html>.


  5.  Imeniki


  5.1.  Imeniki: pripravljalni pojmi

  Ogledali smo si e razlike med datotekami pod DOS in pod Linuxom, zdaj
  pa so na vrsti imeniki. V DOS se vrhnji imenik imenuje \, medtem ko je
  v Linuxu /. Podobno je tudi s podimeniki -- v DOS so ravni loene z
  obrnjeno poevnico (\), v Linuxu pa s poevnico (/). Primera poti do
  datotek v enem in drugem primeru:

       DOS:    C:\PAPERS\GEOLOGY\MID_EOC.TEX
       Linux:  /home/guido/papers/geology/middle_eocene.tex

  Kot obiajno .. oznauje imenik nad trenutnim, . pa trenutni imenik.
  Vsak uporabnik ima svoj domai imenik, ki mu ga ustvari upravnik
  sistema; na mojem domaem raunalniku je to na primer /home/guido.
  Spomnite se, da vam sistem ne bo dovolil izvajati ukazov cd, rd, ali
  md koderkoli bi si eleli.


  5.2.  Imeniki in dovolilnice

  Ne le datoteke, tudi imeniki imajo dovolilnice. Kar smo se v razdelku
  ``Lastnitvo nad datotekami in dovolilnice'' nauili o lastniku,
  skupini in ostalih uporabnikih, velja tudi za imenike. Pri imeniku rx
  pomeni da lahko napravite cd v ta imenik, w pa pomeni, da lahko v njem
  ustvarite novo datoteko, zbriete obstojeo datoteko, e njena
  dovolilnica to dovoljuje, ali zbriete sam imenik.

  Za zgled si oglejmo, kako prepreimo, da bi uporabniki iz drugih
  skupin vohljali po naih besedilih: /home/guido/text:

       $ chmod o-rwx /home/guido/text

  5.3.  Imeniki: vzporedba ukazov


       DIR:            ls, find, du
       CD:             cd, pwd
       MD:             mkdir
       RD:             rmdir
       DELTREE:        rm -R
       MOVE:           mv


  5.3.1.  Zgledi


  DOS                                     Linux
  ---------------------------------------------------------------------

  C:\GUIDO>DIR                            $ ls
  C:\GUIDO>DIR FILE.TXT                   $ ls file.txt
  C:\GUIDO>DIR *.H *.C                    $ ls *.h *.c
  C:\GUIDO>DIR/P                          $ ls | more
  C:\GUIDO>DIR/A                          $ ls -l
  C:\GUIDO>DIR *.TMP /S                   $ find / -name "*.tmp"
  C:\GUIDO>CD                             $ pwd
          ga ni - glejte opombe           $ cd
          enako                           $ cd ~
          enako                           $ cd ~/temp
  C:\GUIDO>CD \OTHER                      $ cd /other
  C:\GUIDO>CD ..\TEMP\TRASH               $ cd ../temp/trash
  C:\GUIDO>MD NEWPROGS                    $ mkdir newprogs
  C:\GUIDO>MOVE PROG ..                   $ mv prog ..
  C:\GUIDO>MD \PROGS\TURBO                $ mkdir /progs/turbo
  C:\GUIDO>DELTREE TEMP\TRASH             $ rm -R temp/trash
  C:\GUIDO>RD NEWPROGS                    $ rmdir newprogs
  C:\GUIDO>RD \PROGS\TURBO                $ rmdir /progs/turbo


  Opombe:

   1. Pri uporabi rmdir mora biti imenik, ki ga elimo zbrisati, prazen.
      e bi radi pobrisali imenik z vsemi podimeniki in datotekami v
      njih, uporabite ukaz rm -rf. Na lastno odgovornost, seveda.

   2. Tilda (,~`) je blinjica za ime vaega domaega imenika. Ukaz cd
      ali cd ~ vas prestavi naravnost v va doma imenik, kjerkoli e
      ste; ukaz cd ~/tmp vas prestavi v imenik tmp vaega domaega
      imenika.

   3. Ukaz cd - praklie nazadnje izvedeni cd.


  6.  Disketniki, diski in podobno

  Z enotami lahko v Linuxu delamo na dva naina: tako kot dela DOS, ali
  pa tako, kot dela Unix. Izbira je vaa.


  6.1.  Delo z enotami po dosovsko

  Veina distribucij Linuxa vsebuje paket Mtools, zbirko ukazov, ki so
  popolnoma enakovredni svojim dvojnikom iz DOS. Od njih se bolj ali
  manj loijo le po zaetnem ,m` v imenu; torej mformat, mdir, mdel, mmd
  in tako dalje. Ukazi iz paketa podpirajo tudi dolga imena, dovolilnic
  za datoteke in imenike pa ne. Paket ukrojite po svojih eljah z
  datoteko /etc/mtools.conf (vzorec je priloen zbirki), in z njim lahko
  dostopate do particij z DOS in Windows, CD-ROM, ali enote ZIP.

  Neformatirane diskete pa ne morete formatirati z ukazom mformat. Pred
  njim morate kot root prej pognati fdformat:

       # fdformat /dev/fd0H1440

  Pazite: pri tem nainu do datotek na disketah ne morete dostopati
  enako kot do datotek na disku; ne morete na primer napraviti less
  a:besedilo.txt. To je slabost opisanega naina dostopanja do enot.


  6.2.  Delo z enotami v duhu Unixa

  Unix upravlja z enotami drugae kot DOS ali Windows. Loginih enot ne
  louje z oznakami kot A: ali C:, ampak vse enote (diske, diskete, CD-
  ROM, prek NFS tudi diske na drugih raunalnikih) vidimo kot del
  enotnega datotenega sistema. Operaciji, s katero dodamo enoto v
  datoteni sistem, pravimo ,,priklop`` (angl. mount). Ko enote ne
  potrebujemo ve (npr. ko elimo disketo izvrei iz disketnika), jo
  moramo ,,odklopiti`` (angl. unmount).

  Fizino formatiranje diska in ustvarjanje datotenega sistema na njem
  sta dve razlini stvari. Ukaz FORMAT A: v DOS napravi oboje, v Linuxu
  pa sta ukaza loena. Ukaz za formatiranje smo si e ogledali malo
  prej, datoteni sistem na disketi pa napravimo takole:

       # mkfs -t ext2 -c /dev/fd0H1440

  Namesto ext2 lahko navedete tudi drugo vrsto datotenega sistema, npr.
  vfat (priporoeno), dos, minix in podobno. Ko ste s tem konali,
  disketo priklopite z ukazom:

       # mount -t ext2 /dev/fd0 /mnt

  e ste v prejnjem ukazu namesto ext2 uporabili kako drugo vrsto
  datotenega sistema, morate tudi zdaj navesti isto. Zdaj lahko
  dostopate do datotek na disketi. Vse, kar ste doslej poeli z A: ali
  B: se zdaj pone z /mnt. Primeri:


       DOS                                     Linux
       ------------------------------------------------------------------
       C:\GUIDO>DIR A:                         $ ls /mnt
       C:\GUIDO>COPY A:*.*                     $ cp /mnt/* .
       C:\GUIDO>COPY *.ZIP A:                  $ cp *.zip /mnt
       C:\GUIDO>EDIT A:FILE.TXT                $ jstar /mnt/file.txt
       C:\GUIDO>A:                             $ cd /mnt
       A:\>_                                   /mnt/$ _


  Ne pozabite, da morate po opravljenem delu obvezno odklopiti enoto:

       # umount /mnt

  Verjetno ni treba poudarjati, da ukaza fdformat in mkfs uporabljate
  samo na neformatiranih disketah, ne pa na tistih, ki ste jih e
  uporabljali. e bi radi uporabljali disketno enoto B:, zamenjajte vse
  fd0H1440 in fd0 v prejnjih zgledih s fd1H1440 oziroma fd1.

  Odve je verjetno tudi poudarjati, da vse, kar velja za disketnike,
  velja tudi za ostale enote, kot so diski in CD-ROM. Takole priklopimo
  slednjega:

       # mount -t iso9660 /dev/cdrom /mnt

  To je bil ,,uradni`` nain za priklop disketnikov in drugih enot, zdaj
  pa e zvijaa, s katero si lahko delo malce olajate. Nerodno je
  namre, da lahko priklaplja in odklaplja enote samo root; vasih bi
  bilo prav uporabno, e bi vsaj diskete in CD-ROM lahko priklapljali
  tudi ostali uporabniki.

  *  Kot root napravite naslednje (zgled predpostavlja, da je CD-ROM
     prikljuen na /dev/hdb, torej kot druga enota na vodilu EIDE;
     prilagodite vai situaciji):

       # mkdir /mnt/floppy ; mkdir /mnt/cdrom
       # chmod 777 /mnt/floppy /mnt/cd*
       # # Preverite, da je enota za CD-ROM pravilna!
       # chmod 666 /dev/hdb ; chmod 666 /dev/fd*

  *  V datoteko /etc/fstab dodamo naslednje tri vrstice:

       /dev/hdb        /mnt/cdrom  iso9660 ro,user,noauto          0       0
       /dev/fd0        /mnt/floppy vfat    user,noauto             0       0

  Disketo z datotenim sistemom DOS, disketo z datotenim sistemom ext2
  ali CD-ROM lahko zdaj priklopimo enostavno z ukazi:

       $ mount /mnt/floppy
       $ mount /mnt/cdrom


  Enoti /mnt/floppy in /mnt/cdrom lahko zdaj priklaplja in odklaplja
  vsak uporabnik. Opozoriti pa vas moramo, da je prav to s stalia
  varnosti vaega sistema tudi slabost.

  Dva uporabna ukaza sta e df, ki poda informacije o trenutno
  priklopljenih enotah, ter du imenik, ki izpie porabo prostora za
  podani imenik.


  6.3.  Varnostne kopije

  Ve paketov obstaja, s katerimi si lahko pomagate pri izdelavi
  varnostnih kopij. Najosnovnei ukaz, s katerim lahko kot root
  napravite varnostno kopijo imenika na disketo (ali ve disket, odvisno
  od velikosti), pa je:

       # tar -M -cvf /dev/fd0H1440 arhivirani_imenik/

  Pazite, da imate ob tem formatirano disketo v disketniku, e ve
  nadaljnih pa pripravljenih. Podatke lahko v celoti restavrirate tako,
  da vtaknete prvo disketo v disketnik in natipkate:

       # tar -M -xpvf /dev/fd0H1440


  7.  Kaj pa okna?

  Ekvivalent okolju Windows je na Linuxu okensko okolje X Window System,
  ali na kratko X11. Za razliko od Macintosha ali Windows prvo izhodie
  pri zasnovi X11 ni bila enostavnost uporabe ali lep izgled, ampak le
  nudenje grafinih monosti za delovne postaje s sistemom Unix. Glavne
  razlike med Windows in X11 so naslednje:

  *  Windows izgledajo bolj ali manj podobno irom sveta, X11 pa ne: je
     neprimerno bolj ukrojljiv. Izgled okolja X11 doloa kljuni
     element, imenovan ,,upravljalnik oken`` (angl. window manager). In
     izbirate lahko med iroko paleto slednjih: fvwm -- osnoven, a
     prijeten in uinkovit pri delu s pomnilnikom; fvwm2-95, s katerim
     va Linux izgleda kot Windows 95; Afterstep, ki mu da izgled okolja
     NEXTstep, in tako naprej. Upravljalnika oken navadno poenemo v
     datoteki ~/.xinitrc.

  *  Upravljalnika oken lahko nastavimo tako, da se okna obnaajo tako
     kot v okolju Windows: z miko kliknemo na okno in ga tako
     prikliemo na povrje. Druga monost pa je, da priplava na povrje
     avtomatino, ko z miko zapeljemo kazalek na okno. Tudi
     postavljanje novih oken na zaslon gre lahko avtomatino ali pa
     interaktivno. Slednjega imate, e se ob zagonu programa namesto
     programa na zaslonu pojavi nekaken okvir. Z miko pripeljite okvir
     na eljeno mesto in pritisnite levi gumb.

  *  Veino obnaanja upravljalnika oken lahko ukrojite po svoje s
     spremembo te ali one nastavitvene datoteke. Preberite navodila za
     upravljalnika oken, ki ga uporabljate; datoteka se lahko imenuje
     .fvwmrc, .fvwm2rc95, .steprc in tako dalje. Vzorno nastavitveno
     datoteko navadno najdete v
     /etc/X11/upravljalnik_oken/system.upravljalnik_oken.

  *  Programi za X11 so pisani tako, da uporabljajo posebne knjinice
     grafinih elementov (angl. ,,widget set``). Ker je slednjih ve,
     tudi programi med seboj izgledajo razlino. Najosnovneji nabor
     grafinih elementov je Athena, uporabljajo ga xdvi, xman ali xcalc.
     Drugi uporabljajo Motif (npr. netscape), Tcl/Tk, Qt, Gtk, XForms
     ali kaj etrtega. Nekatere, ne pa vse od teh knjinic ponujajo
     priblino enak izgled in obutek kot Windows.

  *  Za obutek maloprej povedano al ne velja vedno. Na primer, e z
     miko pobarvate vrstico besedila in pritisnete <BACKSPACE>,
     verjetno priakujete, da bo vrstica izginila, kajne? Res bo, e
     program uporablja knjinice Motif, Qt, Gtk ali Tcl/Tk, ne pa tudi,
     e uporablja Atheno.

  *  Delovanje drsnikov in spreminjanje velikosti oken je tudi odvisno
     od uporabljenega upravljalnika oken ter knjinice grafinih
     elementov. Namig: e se drsnik ne obnaa tako, kot bi priakovali,
     uporabite namesto levega srednji gumb na miki (ali levega in
     desnega hkrati, e imate miko s samo dvema gumboma).

  *  Programi nimajo nujno privzete ikone; lahko pa jih imajo mnogo. V
     veini upravljalnikov oken se pokae menu, e kliknete na ozadje
     (,,korensko okno``, angl. root window). Odve je govoriti, da se da
     tudi menu ukrojiti po svoje. Izgled korenskega okna lahko
     spremenite z ukazoma xsetroot ali xloadimage.

  *  V odloie (angl. clipboard) lahko odlagamo le besedilo, in e to
     se obnaa neobiajno. Tisti hip, ko ste pobarvali besedilo, je to
     tudi e v odloiu; premaknite se kamorkoli elite in pritisnite
     srednji gumb na miki, pa ga boste prenesli na nov kraj. Obstaja
     tudi program xclipboard, ki vas oskrbi z ve predalki za
     odlaganje.

  *  ,,Povleci in spusti`` deluje samo v tistih programih za X11, ki to
     podpirajo.

  Pa vseeno nekaj dobrih novic.  Projekta K Desktop Environment (KDE)
  <http://www.kde.org> in Gnome  <http://www.gnome.org> sta si
  zastavila, da napravita X11 v obnaanju enako koherentne kot Windows.
  Oba sta videti sijajno, in namizja Windows ne boste ve pogreali!


  8.  Ukrojitev sistema


  8.1.  Sistemske inicializacijske datoteke

  Dve pomembni datoteki v DOS sta AUTOEXEC.BAT in CONFIG.SYS, ki se
  prebereta ob zagonu in inicializirata sistem, nastavita nekaj
  spremenljivk okolja (npr. PATH in FILES), in po monosti zaeneta
  kaken program ali skripta. Windows 95 in pozneje razliice imajo
  tudi nesreni register, ki je vir mnogih teav in zapletov.

  Pod Linuxom je inicializacijskih datotek mnogo. Nekatere od njih so
  takne, da se jih raje ne dotikajte, e ne veste zelo dobro, kaj
  poenjate. Te navadno najdemo v imeniku /etc. Vse nastavitvene
  datoteke so tekstovne datoteke, ki jih enostavno spreminjamo s
  katerimkoli urejevalnikom besedil. e elite samo nastaviti PATH ali
  katero drugo spremenljivko okolja, spremeniti prijavno sporoilo ali
  ob zagonu avtomatino zagnati katerega od programov, vam bo priel
  prav naslednji spisek datotek:


  DATOTEKE                             OPOMBE

  /etc/issue                           nastavi sporoilo pred prijavo
  /etc/motd                            nastavi sporoilo takoj po prijavi
  /etc/profile                         nastavi $PATH in druge spremenljivke
  /etc/bashrc                          nastavi vzdevke, funkcije ipd.
  /home/uporabnik/.bashrc              nastavi uporabnike vzdevke in funkcije
  /home/uporabnik/.bash_profile   ali
  /home/uporabnik/.profile             nastavi uporabniko okolje, zaene prog.


  e slednja datoteka obstaja (opazite, da je skrita datoteka), se bo
  prebrala in tolmaila po prijavi.

  Za zgled si oglejmo ta .bash_profile:


  ______________________________________________________________________
  # To je komentar
  echo Spremenljivke okolja:
  printenv | less   # podobno kot ukaz SET pod DOS
  alias d='ls -l'   # enostaven in razumljiv zgled, kaj so vzdevki
  alias up='cd ..'
  echo "Ponovimo, pot je "$PATH
  echo "Dananji datum je `date`"  # uporabimo izpis ukaza ,,date``
  echo "Lep dan elim, "$LOGNAME
  # Sledi funkcija
  ctgz() # Izpis vsebine arhivov .tar.gz
  {
    for file in $*
    do
      gzip -dc ${file} | tar tf -
    done
  }
  # Konec .profile
  ______________________________________________________________________


  Pravilno ste uganili, $PATH in $LOGNAME sta spremenljivki okolja. e
  ve zanimivih je, preberite si prironik za less in bash.

  Naslednja nastavitev v datoteki /etc/profile predstavlja pribliek za
  nastavitev pozivnika PROMPT $P$G v DOS:

       export PS1="\w\\$ "


  8.2.  Programske inicializacijske datoteke

  V Linuxu si lahko takoreko karkoli ukrojite po svojih potrebah.
  Veina programov ima eno ali tudi ve inicializacijskih datotek, s
  katerimi lahko eksperimentirate. Navadno se inicializacijski datoteki
  za program moj_program pravi kar .moj_programrc in poiva v domaem
  imeniku. Prve, ki bodo verjetno prile na vrsto za spreminjanje, so:

  *  .inputrc: uporablja jo ukazna lupina bash za doloanje pomena tipk

  *  .xinitrc: prebere jo startx pri zagonu X Window System

  *  .fvwmrc: uporablja jo upravljalnik oken fvwm

  *  .joerc: uporablja jo urejevalnik joe

  *  .jedrc: uporablja jo urejevalnik jed

  *  .pinerc: uporablja jo program pine za delo z elektronsko poto

  *  .Xdefault: uporabljajo jo mnogi programi za X11

  Za vse natete in vse ostale, na katere boste naleteli: preberite
  prironik. Za konec mi dovolite, da vam priporoim branje spisa
  Configuration HOWTO. Najdete ga na
  <http://www.linuxdoc.org/HOWTO/Config-HOWTO.html>.


  9.  Osnove povezave v omreja

  Ne le, da je klicna povezava (angl. dialup networking) v internet
  dostopna tudi v Linuxu, ampak je tudi hitreja in bolj stabilna. Vse o
  tem najdemo pod geslom ,,PPP``, ki je ime protokola za povezavo v
  internet prek modemov. Vse, kar potrebujete, je orodje, ki poklie
  vaega ponudnika internetnih storitev (PIS) in vzpostavi povezavo.

  Elektronsko poto prenaate s strenika svojega ponudnika internetnih
  storitev z programom, ki mu pravimo prinaalnik epote (angl. email
  fetcher). Ta za povezavo s strenikom PIS uporabi protokol PPP. Ko je
  pota preneena, je enako, kot e bi bila dostavljena neposredno na
  va raunalnik. S katerimkoli programom za branje pote (angl. mail
  user agent, MUA), npr. pine, mutt, elm itn. lahko zdaj poto
  prebiramo, odgovarjamo nanjo ipd.

  V Windows se klicna zveza vzpostavi avtomatino, ko poenemo kaken
  program za delo z internetom. V Linuxu je obratno: najprej vzpostavimo
  zvezo, potem pa poenemo program. Programek diald pa omogoa tudi
  nain dela, kot ste ga navajeni. Namestitev in ukrojitev omreja na
  klic je bilo svojas eno najtejih opravil, kar pa ne dri ve. Ve
  podrobnosti je v ,,Configuration HOWTO``

  Za konec e beseda o ,,Omreni soseini``. Va raunalnik z Linuxom
  se lahko obnaa enako kot raunalniki z Windows NT/9x v krajevnem
  omreju Microsoft Windows! udena beseda tu je Samba -- ne
  temperamentni brazilski ples, ampak izvedba protokola SMB za Linux.
  Ve o Sambi je na voljo na naslovu  <http://samba.anu.edu.au/samba>.


  10.  Kanek programiranja


  10.1.  Skripte: datoteke .BAT na steroidih

  e ste, tako kot pisec, uporabljali datoteke .BAT za to, da ste dolge
  ukazne vrstice nadomestili z blinjicami, ste medtem verjetno e
  ugotovili, da gre na Linuxu to z vzdevki v datoteki .profile. e pa so
  bile vae datoteke .BAT bolj zapletene, boste gotovo navdueni nad
  skriptnim jezikom, ki ga ponuja ukazna lupina. Vsaj tako moan je kot
  stari dobri QBasic, e ne bolj. Pozna spremenljivke, strukture kot
  while, for, case, if..then..else, in veliko drugih dobrot; lahko ga
  imamo za dobro alternativo ,,pravim`` programskim jezikom.

  Skript -- ekvivalent datoteki .BAT v DOS -- je enostavna tekstovna
  datoteka z ukazi, ki jo lahko napiemo s katerimkoli urejevalnikom,
  shranimo, in napravimo izvedljivo z ukazom chmod +x <moja_skript>.
  Poenemo ga enostavno tako, da vtipkamo njegovo ime.

  Majhno opozorilo. S sistemskim urejevalnikom vi ima veina novih
  uporabnikov precejnje teave. Tukaj ne bomo razlagali, kako se ga
  uporablja, bralec naj poie razlago v knjigi ,,Namestitev in zaetek
  dela z Linuxom`` ali pa v prironikih, ki so dostopni v internetu.
  Zadovoljiti se boste morali z najnujnejim:


  *  Novo besedilo vnesemo tako, da pritisnemo tipko i in zanemo z
     vnaanjem

  *  Znak pobriemo tako, da pritisnemo <ESC>, zatem pa x

  *  Urejevalnik zapustimo, ne da bi shranili spremembe, s pritiskom na
     tipko <ESC>, zatem pa vtipkamo :q!

  *  Shranimo in konamo s pritiskom na <ESC>, zatem vtipkamo :wq.

  Dober urejevalnik za zaetnike je joe. e ga pokliemo z imenom jstar,
  se obnaa enako kot urejevalnik v DOS. jed v nainu WordStar ali IDE
  je e bolji. O tem, kje najdete enega in drugega, se pouite v
  razdelku ``Kje najdemo programe''.

  Pisanje skript v bash je tako obsena tema, da bi sama zahtevala celo
  knjigo. Tu se ne bomo ve spuali v globine te teme, ampak bomo
  navrgli samo e en primer skripte, iz katerega se lahko nauite nekaj
  osnovnih pravil:


  ______________________________________________________________________
  #!/bin/sh
  # zgled.sh
  # To je komentar
  # Ne spreminjajte prve vrstice!
  echo "Sistem: `uname -a`"       # uporabimo izpis zunanjega ukaza uname
  echo "Tej skripti je ime $0"    # vgrajene spremenljivke
  echo "Podali ste $# parametrov; ti so: "$*
  echo "Prvi parameter je: "$1
  echo -n "Vae ime? " ; read ime
  echo Opazite razliko: "hi $ime" # dvojni narekovaji
  echo Opazite razliko: 'hi $ime' # enojni narekovaji
  DIRS=0 ; FILES=0
  for file in `ls .` ; do
    if [ -d ${file} ] ; then      # imenik?
      DIRS=`expr $DIRS + 1`       # DIRS = DIRS + 1
    elif [ -f ${file} ] ; then
      FILES=`expr $FILES + 1`
    fi
    case ${file} in
      *.gif|*jpg) echo "${file}: slika" ;;
      *.txt|*.tex) echo "${file}: besedilo" ;;
      *.c|*.f|*.for) echo "${file}: izvorna koda programa" ;;
      *) echo "${file}: druga datoteka" ;;
    esac
  done
  echo "Imenikov je ${DIRS}, datotek pa ${FILES}"
  ls | grep "ZxY--!!!WKW"
  if [ $? != 0 ] ; then           # izhodna koda zadnjega ukaza
    echo "ZxY--!!!WKW not found"
  fi
  echo "dovolj... 'man bash' vam bo postregel z dodatnimi informacijami."
  ______________________________________________________________________


  10.2.  C za vas

  V Unixu je sistemski jezik C, najsi vam je ve ali ne. Na voljo pa je
  tudi kopica drugih jezikov: Java, Fortran, Pascal, Lisp, Perl, Awk...

  Ker verjamemo, da C e znate, bomo tu le navedli nekaj napotkov za
  tiste, ki vas je razvadil Turbo C++ ali kaj sorodnega. Prevajalnik za
  C na Linuxu se imenuje gcc in ne vkljuuje lepot, kot jih njegovi
  dvojniki v DOS: ne vsebuje integriranega okolja za delo, interaktivne
  pomoi, integriranega razhroevalnika in podobnega. Je res samo
  surovi prevajalnik, ki ga poenemo iz ukazne vrstice (kot prevajalnik
  pa je resda zelo moan in uinkovit). Obiajni programek hello.c
  prevedemo z ukazom:

       $ gcc hello.c

  To bo proizvedlo izvedljiv program z imenom a.out. e elimo izvedljiv
  program poimenovati kako drugae, lahko to navedemo v ukazni vrstici,
  npr.:

       $ gcc -o hola hello.c

  e bi radi v izvedljiv program povezali e knjinico, dodamo izbiro
  -l<ime_knjinice>. Takole na primer poveemo program s standardno
  matematino knjinico:

       $ gcc -o matemprog matemprog.c -lm

  (Izbira -l<nekaj> pove prevajalniku gcc, naj v izvedljiv program
  povee e knjinico /usr/lib/lib<nekaj>.a; tako -lm iz prejnjega
  zgleda povee knjinico /usr/lib/libm.a).

  To je takoreko vse, kar boste potrebovali za prevajanje kratkih
  programkov. Kadar pa piete dolg program, katerega izvorna koda je
  razbita v ve manjih datotek, si boste precej olajali delo s
  programom make. Recimo, da piete razlenjevalnik izrazov. Izvorna
  koda se imenuje parser.c in klie deklaracije iz glav parser.h in
  xy.h. Funkcije, definirane v parser.c pa elite uporabiti v drugem
  programu, recimo calc.c, ki prav tako prebere glavo parser.h. Kakna
  zmenjava! Kaj morate torej napraviti, da prevedete calc.c?

  Kar morate napraviti, je napisati takoimenovani Makefile, ki vodi
  evidenco o odvisnostih med izvornimi ter prevedenimi datotekami. V
  naem primeru bi bila takna:


  ______________________________________________________________________
  # makefile za prevajanje calc.c
  # Vnesite <TAB> kjer je oznaeno

  calc: calc.o parser.o
  <TAB>gcc -o calc calc.o parser.o -lm
  # Program calc je odvisen od dveh prevedenih datotek: calc.o in parser.o

  calc.o: calc.c parser.h
  <TAB>gcc -c calc.c
  # calc.o je odvisen od izvorne datoteke calc.c in glave parser.h

  parser.o:  parser.c parser.h xy.h
  <TAB>gcc -c parser.c
  # parser.o je odvisen od izvorne datoteke parser.c in dveh glav

  # To je vse.
  ______________________________________________________________________


  Shranite to datoteko pod imenom Makefile. Zdaj preprosto napiete
  make, ki bo prevedel cel paket. Alternativno jo lahko shranite tudi
  pod druganim imenom, denimo calc.mak, le da boste to ime zdaj morali
  navesti kot parameter: make -f calc.mak. Ve o tem se boste nauili ob
  branju prironika. Tudi funkcije iz standardne knjinice imajo svoje
  strani v prironiku, in sicer v tretjem poglavju. Zgled kae, kako do
  navodil za funkcijo printf:

       $ man 3 printf

  Napake v programih lahko odpravljate z razhroevalnikom gdb. Ukaz
  info gdb vas bo pouil o podrobnostih.

  Programerju je na voljo zelo veliko tevilo razlinih knjinic. Med
  prvimi, ki se jih boste morda ogledali, sta ncurses, ki podpira delo z
  znakovnim zaslonom, ter svgalib za delo v grafinem nainu.  Mnogi
  urejevalniki se tudi lahko obnaajo kot integrirano okolje.emacs in
  jed, na primer, podpirata barvanje sintakse, zamikanje programske kode
  in podobno. Alternativa pa je paket rhide, ki ga lahko snamete z
  <ftp://metalab.unc.edu:/pub/Linux/devel/debuggers/>. Je kopija
  Borlandovega integriranega okolja, in precej verjetno je, da vam bo
  ve.


  10.3.  Programiranje v oknih X

  e ste dovolj pogumni, da se boste lotili programiranja za X11 (ni
  tako zapleteno, koz se sprva zdi!), obstaja ve knjinic, ki pisanje
  programov za X11 znatno olajajo. Glavni mesti, ki ju boste eleli
  obiskati, sta domaa stran knjinice GTK+,  <http://www.gtk.org>, in
  domaa stranj knjinice Qt,  <http://www.troll.no>. Knjinica GTK+,
  zasnovana za jezik C, obsega nabor grafinih elementov, ki je bil
  prvotno uporabljen za grafini paket GIMP  <http://www.gimp.org>, zdaj
  pa ga uporablja tudi namizje GNOME. Kdeveloper, na drugi strani,
  temelji na knjinici Qt, prirejeni za delo s C++, in uporabljeni v
  namizju KDE. Najverjetneje boste uporabili eno od teh dveh knjinic.

  Nekatera najbolja orodja za slikovno programiranje so Kdevelop za Qt,
  <http://www.kdevelop.org>, in Glade za GTK+,  <http://glade.pn.org>.
  Ve informacij najdete tudi na strani <http://www.free-soft.org/guitool/>.


  10.3.1.  Programiranje za ve strojnih okolij


  Kaj ne bi bilo sijajno, e bi lahko pisali programe, ki bi se s
  prevajalnikom gcc brez sprememb prevedli tako v Linuxu kot v Windows?
  V asu tega pisanja obstaja nekaj kolikor toliko stabilnih naborov
  grafilnih elementov, ki delujejo v ve okoljih. e kot prioriteti
  postavimo stabilnost in popolnost, se izbor bolj ali manj zoi na eni
  samo ime: FLTK, Fast Light Tool Kit  <http://www.fltk.org>.
  Presenetljivo majhen, hiter in stabilen je. Ima tudi delno vizualni
  sestavljalnik programov, imenovan Fluid.


  11.  Preostali 1%

  Pravzaprav ve kot le 1%...


  11.1.  Poganjanje programov za DOS/Windows


  Da, do neke mere lahko v Linuxu poganjamo tudi programe, pisane in
  prevedene za DOS ali Windows! Dva razmeroma dobra emulatorja
  obstajata, Dosemu  <http://www.dosemu.org/> in WINE
  <http://www.winehq.com/>. Slednji je iz izdaje v izdajo bolji, in
  seznam programov, ki teejo v njem, je vse dalji. Med njimi sta tudi
  Microsoft Word in Excel.


  11.2.  Arhiviranje datotek: tar in gzip

  Programa tar in gzip sta standardno uporabljana programa za
  arhiviranje in stiskanje datotek v Unixu. Prvi slui za izdelavo
  arhivov -- podobno kot PKZIP ali Winzip, le da arhiva ne stisne. Nov
  arhiv ustvarimo takole:

       $ tar -cvf <arhuvska_datoteka.tar> <datoteka> [datoteka...]

  Iz arhiva izluimo posamezno datoteko ali ve datotek:

       $ tar -xpvf <arhivska_datoteka.tar> [datoteka...]

  Vsebino arhiva izpiemo z ukazom:

       $ tar -tf <arhivska_datoteka.tar> | less

  Arhiv (ali kakrnokoli drugo datoteko) lahko stisnemo s programoma
  compress ali gzip. Drugi je noveji in precej bolj uinkovit pri
  stiskanju, zato uporabo prvega odsvetujemo.

       $ compress <datoteka>
       $ gzip <datoteka>

  Rezultat je stisnjena datoteka, ki ima bodisi pripono .Z (compress)
  ali .gz (gzip). Nobeden od njiju ni arhivski program in stisneta le po
  eno datoteko naenkrat. Stisnjene datoteke razpnemo z obratnima
  ukazoma:

       $ compress -d <datoteka.Z>
       $ gzip -d <datoteka.gz>

  Ve o enem in drugem preberite v prironiku.

  Obstajajo tudi programi unarj, zip in unzip. Slednja sta povsem
  zdruljiva s parom PKZIP/PKUNZIP. Arhivske datoteke s pripono .tar.gz
  ali .tgz so v svetu Unixa enako pogoste kot datoteke .ZIP v svetu DOS.
  Gre za datoteke, ki so bile najprej arhivirane s programom tar, zatem
  pa e stisnjene s programom gzip. Vsebino stisnjene arhivske datoteke
  si ogledamo tako, da progranu tar dodatno podamo e izbiro -z:

       $ tar ztf <datoteka.tar.gz> | less


  11.3.  Nameanje dodatnih programov

  Najprej in predvsem: nameanje dodatnih programov je delo sistemskega
  skrbnika. Veina programskih paketov za Linux je dostopnih kot arhiv
  .tar.gz. Arhiv navadno vsebuje podimenik z imenom programskega paketa,
  ta pa vsebuje vse datoteke in eventuelne podimenike. Dodatne programe
  navadno nameamo v imenik /usr/local. Arhiv razpakiramo z ukazom:

       # tar zxf <arhiv.tar.gz>

  Navodila za namestitev so navadno v datoteki README ali INSTALL.
  Dostikrat je programski paket na voljo le kot izvorna koda, kar
  pomeni, da ga morate najprej prevesti. Navadno gre to enostavno z
  zaporedjem ukazom ./configure, make in make install. Za prevajanje
  seveda potrebujete prevajalnik gcc ali g++.

  Drugi arhivi morajo biti razpakirani iz korenskega imenika /; takni
  arhivi so recimo Slackware (.tgz). Spet tretji ne vsebujejo
  podimenika, ampak se datoteke razpakirajo kar v trenutnem imeniku.
  Vedno je pametno prej z izbiro -t izpisati vsebino arhiva, preden ga z
  izbiro -x v resnici razpakiramo.

  Distribucije Debian, Red Hat in druge uporabljajo lasten arhivski
  format; prva .deb, ostale dve .rpm. Posebno drug format je precej
  razirjen; takne pakete namestimo enostavno z ukazom:

       # rpm -i paket.rpm


  11.4.  Nasveti brez katerih ne gre


  Pomikanje nazaj po izpisu: pri izpisovanju na zaslon se dostikrat
  zgodi, da je tisto zanimivo ravnokar izginilo na vrhu zaslona. Nekaj
  zadnjih strani izpisa (koliko, je odvisno od grafine kartice) je
  kljub vsemu e shranjeno, do njih pridete s pritiskom na tipki
  <SHIFT>+<PAGE UP>.

  Vrnitev zaslona v normalno stanje: e ste na zaslon s programoma more
  ali cat izpisali kakno udno, recimo binarno, datoteko, je zaslon
  lahko ostal v neuporabnem stanju. Poskusite na slepo natipkati reset
  ali pa naslednji niz znakov: echo CTRL-V ESC c RETURN.

  Odrei in prilepi: za znakovni zaslon glej spodaj; v X11 kliknite in
  povlecite miko, da oznaite (pobarvate) besedilo, potem kazalek
  prestavite na eljeno mesto in pritisnite srednji gumb na miki (ali
  levega in desnega hkrati, e imate mi z dvema gumboma). Obstaja tudi
  odlagalie xclipboard (kamor lahko odlagamo samo besedilo); naj vas
  pri njem ne zmede zelo dolg odzivni as.

  Mika in znakovni zaslon: e ste namestili paket gpm, gonilnik za
  miko za znakovni zaslon, lahko z klikom in potegom oznaite besedilo,
  s klikom na desni gumb pa ga prenesete na nov kraj. Deluje tudi prek
  ve virtualnih konzol.

  Sporoila jedra operacijskega sistema: v datoteko /var/adm/messages
  (ali /var/log/messages) se zapisujejo sporoila jedra, vkljuno z
  izpisom ob zagonu. Tudi ukaz dmesg je uporaben.


  11.5.  Kje najdemo programe

  e vas skrbi, kje boste nali nadomestila za svoje stare programe z
  DOS/Windows, vam svetujemo, da se najprej obrnete na glavni arhiv
  programja za Linux:  <ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux>. Druga imenitna
  zaetna mesta so ,,Linux Applications and Utilities Page`` na
  <http://www.xnet.com/~blatura/linapps.shtml>, ,,uradna`` stran Linuxa
  <http://www.linux.org> ter  <http://freshmeat.net>.


  11.6.  Sladkorki

  Na Linuxu lahko poenjate cel kup stvari, ki jih je bilo nerodno,
  teko ali pa sploh nemogoe izvesti pod DOS/Windows. Tole je kratek
  seznam; le toliko, da dobite okus:

  *  Ukaz at omogoa izvajanje ukazov ob doloenem asu

  *  awk je preprost, a moan jezik za delo s podatkovnimi datotekami
     (in ne samo z njimi). e je podatki.dat tabela s podatki, lahko z
     naslednjim enovrstinim programkom izpiete prvo in etrto polje
     vseh tistih zapisov, ki v drugem polju vsebujejo niz ,,abc``:

       $ awk '$2 ~ "abc" {print $1, "\t", $4}' podatki.dat

  *  Ukaz cron je uporaben za izvajanje periodinih opravil (ob danem
     dnevu in/ali uri). Glejte man 5 crontab za podrobnosti.

  *  Ukaz file <datoteka> poskusi uganiti zvrst datoteke (besedilo,
     program, arhiv ipd.).

  *  Ukaz find (glejte tudi razdelek ``Imeniki: vzporedba ukazov'') je
     eden najmonejih in najbolj uporabnih. Uporablja se za iskanje
     datotek, ki zadoajo navedenim pogojem, obenem pa lahko na njih
     tudi delujemo. Splona skladnja ukaza je:

       $ find <imenik> <izraz>

     kjer <izraz> vkljuuje pogoje iskanja ter delovanje na najdene
     datoteke. Primeri:

       $ find . -type l -exec ls -l {} \;

     poie vse datoteke, ki so simboline povezave, in izpie, kam
     kaejo.

       $ find / -name "*.old" -ok rm {} \;

     poie vse datoteke s pripono .old in jih pobrie, pri vsaki pa
     vpraa za potrditev.

       $ find . -perm +111

     poie vse izvedljive datoteke.

       $ find . -user root

     poie vse datoteke, katerih lastnik je root. Monosti je e
     veliko, oglejte si prironik.

  *  Ukaz grep poie regularne izraze (seveda tudi enostavne nize) v
     datotekah. Spodnji primer preie vse datoteke s pripono .tex v
     trenutnem imeniku in izpie tiste, v katerih nastopa niz
     ,,geolok*``: geoloka, geolokega, geolokim...

       $ grep -l "geolok*" *.tex

     Izvedba zgrep deluje na datotekah, stisnjenih z gzip.

  *  Regularni izraz so navidez zapleten, vendar hudirjevo moan nain
     za iskanje po besedilih. Naslednji regularni izraz, ^a[^a-
     m]X{4,}txt$ poie vse vrstice, ki zadoajo naslednjim pogojem:
     zanejo se z ,a`, temu sledi katerikoli znak razen rk z intervala
     a-m, temu sledijo tiri ali ve rk X, in se konajo s ,,txt``.
     Regularne izraze poznajo vsi spodobni urejevalniki, less, in mnogi
     drugi programi. man grep vam lahko slui kot uvod v regularne
     izraze.

  *  Ukaz script <dnevnik> pie dnevniko datoteko komunikacije
     uporabnik-raunalnik v navedeno datoteko, dokler ne vtipkamo ukaza
     exit. Uporabno pri odkrivanju napak.

  *  Ukaz sudo selektivno dovoljuje uporabnikom nekatera opravila, ki so
     sicer dovoljena samo sistemskemu skrbniku, npr. formatiranje in
     priklapljanje diskov. Preberite prironik za dodatne informacije.

  *  Ukaz uname -a izpie osnovne informacije o sistemu.

  *  Ukaza zcat in zless sta uporabna za pregledovanje stisnjenih
     datotek, ne da bi jih zares dekomprimirali. Uporabimo jih lahko
     tudi pri nizanju ukazov. Zgled:

       $ zless textfile.gz
       $ zcat textfile.gz | lpr

  *  Naslednji ukazi tudi lahko kdaj pridejo prav: bc, cal, chsh, cmp,
     cut, fmt, head, hexdump, nl, passwd, printf, sort, split, strings,
     tac, tail, tee, touch, uniq, w, wall, wc, whereis, write, xargs,
     znew.  Preberite ustrezne strani prironika.


  11.7.  Trening Unixa v DOS

  e verjamete ali ne, tudi za DOS in Windows obstajajo imenitna orodja,
  ki ponujajo okolje, podobno Unixu. Eno je zbirka DJGPP
  <http://www.delorie.com/djgpp/> za DOS, medtem ko je Cygwin
  <http://cygwin.com/> nekoliko popolneji nabor, ki pa deluje samo v
  okolju Win32. Eden in drugi ponujata enake pripomoke in razvojna
  orodja GNU kot Linux, seveda pa ne priakujte enake stabilnosti
  sistema ali hitrosti.

  e bi radi poskusili, priblino kakno je ivljenje v Linuxu,
  poskusite DJGPP. Snemite in prenesite naslednje datoteke (v asu
  pisanja tega prevoda je zadnja izdaja 2.03): djdev203.zip,
  bnu2951.zip, bsh204b.zip, fil40b.zip, find41b.zip, grep24b.zip,
  gwk306b.zip, lss358b.zip, shl112b.zip. Pakete spremljajo navodila za
  namestitev, dodatno pomo pa najdete v noviarski skupini
  <news:comp.os.msdos.djgpp>.

  e posebej uporaba ukazne lupine bash je prijetna osveitev v
  DOS/Windows. Nastavite jo tako, da popravite priloeno datoteko
  BOOT.BAT tako, da bo primerna za vao namestitev. Potem prepiite
  obstojee datoteke v domai imenik v razdelku DOS z naslednjimi:


   # to je _bashrc

   LS_OPTIONS="-F -s --color=yes"
   alias cp='cp -i'
   alias d='ls -l'
   alias l=less
   alias ls="ls $LS_OPTIONS"
   alias mv='mv -i'
   alias rm='rm -i'
   alias u='cd ..'


   # to je _bprof
   if [ -f ~/_bashrc ]; then
     . ~/_bashrc
   fi
   PS1='\w\$ '
   PS2='> '
   CDPATH="$CDPATH:~"
   # spremenljivke, ki jih potrebuje less(1)
   LESS="-M-Q"                     # dolgi pozivnik, tiho delovanje
   LESSEDIT="%E ?lt+%lt. %f"       # urejaj zgornjo vrstico
   VISUAL="jed"                    # urejevalnik
   LESSCHARSET=latin1              # prikai ne-ASCII znake
   export PS1 PS2 CDPATH LS_OPTIONS LESS LESSEDIT LESSOPEN VISUAL LESSCHARSET


  11.8.  Pripone imen datotek in programi, ki jih uporabljajo

  Pri imenih datotek ste morda naleteli na celo kopico razlinih pripon.
  e izpustimo nekatere bolj eksotine (datoteke s pisavami in podobno),
  naslednja tabela podaja, kaj je kaj.

  *  1 ... 8: sestavki referennega prironika (angl. man pages).
     Uporablja jih program man.

  *  arj: arhivi, napravljeni s programom arj.

  *  dvi: izhodna datoteka, ki jo izdela TeX (glejte spodaj). Prikaete
     jo s programom xdvi, s programom dvips pa jo lahko odtisnete ali pa
     predelate v format PostScript (pripona .ps).

  *  gz: stisnjena datoteka; razpnemo jo z ukazom gzip -d.

  *  info: hipertekstna datoteka informacijskega sistema GNU texinfo.
     Prikaete jo s programom info.

  *  lsm: datoteka Linux Software Map. Navadna besedilna datoteka z
     opisom programskega paketa.

  *  ps: datoteka v formatu PostScript. Prikaemo ali odtisnemo jo s
     paketom GhostScript (ukaz gs) in, neobvezno, ghostview ali gv.

  *  rpm: paket Red Hat. Namestite ga z namestitvenim programom rpm.

  *  taz, tar.Z: arhivska datoteka izdelana s programom tar in stisnjena
     s programom compress.

  *  tgz, tar.gz: arhivska datoteka izdelana s programom tar in
     stisnjena s programom gzip.

  *  tex: izvorna datoteka za stavni sistem TeX. Namestite paket tex, ki
     je na voljo v mnogih distribucijah. Paket je precej obseen.

  *  texi: izvorna datoteka za dokumentacijski sistem GNU texinfo, iz
     katere lahko pridelamo datoteko .tex in interaktivno hipertekstno
     datoteko .info. Potrebujete paket texinfo.

  *  xbm, xpm, xwd: bitne slike. Prikazujete in popravljate jih lahko s
     programom xpaint.

  *  Z: datoteka, stisnjena s programom compress.


  11.9.  Pretvorba datotek


  Pri izmenjavi besedilnih datotek med okolji DOS/Windows in Linux
  pazite na dejstvo, da sistema zakljuujeta vrstice na razlien nain.
  V DOS se vsaka vrstica zakljui z dvema znakoma, CR/LF (Carriage
  Return/Line Feed; pomik na zaetek vrstice, skok v novo vrstico; kodi
  ASCII 13 in 10), pod Linuxom pa samo z LF. Datoteke z DOS zato na
  Linuxu izgledajo okrancljane z znaki ^M na koncu vsake vrstice;
  obratno pa datoteke z Linuxa DOS razume kot eno samo kilometrsko
  vrstico. Orodja kot so dos2unix in unix2dos prevajajo iz enega formata
  v drugega.

  Za zapis naih znakov se uporablja kar nekaj razlinik kodnih
  razporedov. Pod DOS se najve uporablja CP852 ali stari sedembitni
  standard JUS I.B1.002, pod Windows CP1250, na Linuxu pa ISO 8859-2
  (Latin 2). Med razlinimi kodnimi nabori lahko pretvarjate z orodjem
  recode.


  11.10.  Prosti pisarniki paketi


  Da tudi ti obstojajo!

  StarOffice <http://www.sun.com/staroffice> je trenutno najbolj zrel
  in popoln pisarniki paket. Hitro pa poteka tudi razvoj paketa Koffice
  <http://www.koffice.org>. StarOffice je velikanski in poasen,
  vseeno pa isto dober. Ponuja nekatere lastnosti, ki jih v Microsoft
  Office ni. Poleg tega lahko prebira tudi datoteke, ki jih zapieta
  Word in Excel, eravno pretvorba ni vedno popolna.

  Drug dostojen urejevalnik je Corel WordPerfect; prosto izdajo je mo
  sneti z interneta. Je sploh treba povedati e kaj ve? Tu je:
  <http://www.corel.com>.


  12.  Konec, za zdaj

  estitamo! Zdaj imate e nekaj pojma o Unixu in lahko zanete z delom.
  Zavedajte pa se, da je vae poznavanje sistema za zdaj e vedno
  omejeno, in da potrebujete ve prakse, preden se boste v Linuxu
  poutili kot doma. e pa je va namen le, da se nauite katerega od
  uporabnikih programov, s katerimi boste delali, pa je tukaj zapisano
  za najosnovneje poznavanje sistema e isto dovolj.

  Preprian sem, da boste uivali ob Linuxu in se nauili vse ve in ve
  o njem -- tako kot vsi. Stavim tudi, da se ne boste nikoli ve vrnili
  nazaj v DOS in Windows. Nazadnje upam, da je zapisano jasno povedano,
  in da je bilo v pomo vsem trem ali tirim bralcem, ki so se prebili
  do tod.


  12.1.  Copyright


  Copyright (c) Guido Gonzato, ggonza@tin.it. Ta spis lahko razirjate
  skladno s pogoji, navedenimi v dovoljenju za uporabo LDP, dostopnem na
  naslovu  <http://www.linuxdoc.org/COPYRIGHT.html>, z dodatnim pogojem,
  da ga ni dovoljeno razirjati v spremenjeni obliki brez avtorjevega
  privoljenja. Priredil in prevedel v slovenino ga je Primo Peterlin,
  primoz.peterlin@biofiz.mf.uni-lj.si.

  Z morebitnimi vpraanji se obrnite na domao stran projekta LDP (Linux
  Documentation Project),  <http://www.linuxdoc.org>.


  12.2.  Pravni poduk

  Ta spis je ponujen taken, kot je. Veliko napora je bilo vloenega v
  to, da bi bila zapisana informacija imbolj aurna in tona, vendar pa
  jo uporabljate izkljuno na lastno odgovornost. Ne pisec in ne
  prevajalec ne odgovarjata za kakrnokoli kodo, ki bi morebiti sledila
  iz uporabe tega dela.

  Pisec se zahvaljuje Mattu Welshu, avtorju ``Linux Installation and
  Getting Started'', Ianu Jacksonu, avtorju ``Linux frequently asked
  questions with answers'', Giuseppu Zanettiju, avtorju italijanske
  knjige ``Linux'', vsem, ki so mi po elektronski poti poslali
  predloge, posebej pa Linusu Torvaldsu in skupini GNU, ki so nam dali
  Linux.

  Odziv -- pronje, predlogi, opljuvanja in podobno -- je vedno
  dobrodoel.

  Uivajte Linux, uivajte ivljenje,


  Guido   =8-)
