  Kako namestiti Linux
  Eric S. Raymond
  v4.15, 20. november 1998

  Ta spis je slovenski prevod spisa Installation-HOWTO.  Opisuje kako
  dobiti in namestiti programsko opremo za Linux in je prvi dokument, ki
  naj bi ga novopeeni uporabnik Linuxa prebral, da bi zael z delom.
  ______________________________________________________________________


  Kazalo


  1. Uvod

     1.1 Namen tega spisa
     1.2 Drugi viri informacij
     1.3 Nove razliice tega spisa
     1.4 Odzivi in popravki

  2. Zadnje spremembe

  3. Najlaja izbira: Kupite, ne gradite

  4. Preden zanete

     4.1 Strojne zahteve
     4.2 Prostorske potrebe in sobivanje
     4.3 Izbira distribucije Linuxa

  5. Pregled namestitve

     5.1 Prvi namestitveni koraki: preprosta pot
     5.2 Prvi namestitveni koraki: teja pot
     5.3 Nadaljevanje namestitve
     5.4 Osnovni deli namestitvene opreme

  6. Podrobnosti namestitve

     6.1 Priprava na namestitev
     6.2 Izdelava zagonske in korenske diskete
     6.3 Razdelitev vaih diskov z DOS/Windows
     6.4 Ustvarjanje particij za Linux
        6.4.1 Osnove particij
        6.4.2 Velikost particij
     6.5 Zaganjanje z namestitvene diskete
     6.6 Uporaba korenske diskete
        6.6.1 Izbira namestitve EGA ali X
        6.6.2 Uporaba programov fdisk in cfdisk
        6.6.3 Koraki po razdelitvi diska
     6.7 Namestitev programskih paketov
     6.8 Namestitve po paketih
        6.8.1 LILO, nalagalnik Linuxa
        6.8.2 Izdelava delovne zagonske diskete (po elji)
        6.8.3 Razline nastavitve sistema

  7. Zagon vaega novega sistema

  8. Po vaem prvem zagonu

     8.1 Zaetek sistemske administracije
     8.2 Nastavitev LILO po meri

  9. Administrativni podatki

     9.1 Pogoji uporabe
     9.2 Zasluge

  ______________________________________________________________________


  1.  Uvod


  1.1.  Namen tega spisa


  Linux je prosto dostopna izvedba Unixa za ne pretirano drage osebne
  raunalnike (razvit je bil na procesorjih 386 in zdaj podpira
  procesorje 486, 586, Pentium, strojno opremo PowerPC, Sun Sparc in DEC
  Alpha).  Podpira irok spekter programja, vkljuno z grafinim
  sistemom X Windows, urejevalnikom Emacs, omreno podporo TCP/IP
  (vkljuno s protokolom SLIP), in veliko aplikacijami.

  V tem spisu predpostavljamo, da ste e sliali in veste za Linux, zdaj
  pa bi ga radi pripravili do delovanja.  Osredotoamo se na osnovno
  razliico za procesorje Intel, ki je najpopularneja, vendar veina
  nasvetov velja tudi za raunalnike Power PC, Sparc in Alpha.


  1.2.  Drugi viri informacij


  Za novince Linuxa obstaja ve virov osnovnih informacij o tem sistemu.
  Najbolje mesto za njihovo iskanje je domaa stran Dokumentacijskega
  projekta za Linux (angl. Linux Documentation Project -- LDP) na
  <http://metalab.unc.edu/LDP/linux.html>.  Tam lahko najdete zadnje,
  osveene razliice anglekega izvirnika tega spisa, kot
  <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/Installation-HOWTO.html>.

  Verjetno boste zaeli brkljati po virih pri splonih informacijah o
  Linuxu; preberite informativni letak INFO-SHEET
  <http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/INFO-SHEET-sl.html> in meta-
  vpraanja META-FAQ <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/META-FAQ.html>.
  Sestavek ,,Linux Frequently Asked Questions`` (pogosto zastavljena
  vpraanja, preberite slovenski prevod PZV
  <http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/Linux-FAQ-sl.html>) vsebuje
  veliko pogostih vpraanj (in odgovorov!) o Linuxu -- novi uporabniki
  ta spis ,,morajo prebrati``.

  Pomo v angleini za obiajne teave lahko najdete tudi v noviarskih
  skupinah UseNeta comp.os.linux.help in comp.os.linux.announce, v
  slovenini pa v si.comp.os.unix.

  Dokumentacijski projekt za Linux pie mnoico prironikov in knjig o
  Linuxu.  Vsa tovrstna dokumentacija je prosto dostopna na Internetu,
  dobite jo na domai strani LDP.  Slovenske prevode nekaterih spisov
  najdete na  <http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/>.

  Knjiga Linux Installation and Getting Started je popoln vodnik o tem,
  kako dobiti in namestiti Linux, kakor tudi o njegovi uporabi.  Vsebuje
  popoln ubenik uporabe in poganjanja sistema in veliko ve informacij,
  kot jih boste nali tukaj.  Po tej knjigi lahko brkljate ali vzamete
  njeno kopijo z domae strani LDP.

  Konno je tukaj tudi precej tehnien spis Guide to x86 Bootstrapping
  <http://www.paranoia.com/~vax/boot.html>.  Ta dokument cilja bolj na
  NetBSD kot pa na Linux, a vsebuje uporabne podatke o nastavitvah diska
  in zagonskih upravljalnikov za ve operacijskih sistemov na istem
  raunalniku.


  1.3.  Nove razliice tega spisa


  Nove razliice originalnega spisa Linux Installation HOWTO so redno
  objavljane v noviarskih skupinah comp.os.linux.help,
  comp.os.linux.announce in news.answers.  Odloene so tudi na razline
  strenike za FTP in WWW, vkljuno z domao stran LDP.

  Zadnjo originalno angleko razliico lahko najdete na svetovnem spletu
  pod URL  <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/Installation-HOWTO.html>.
  Slovenski prevod je dostopen na spletnem naslovu
  <http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/Installation-HOWTO-sl.html>.
  Formati DVI, PostScript, PDF, TXT, HTML in SGML so v podimenikih FTP-
  ja <ftp://ftp.lugos.si/pub/lugos/doc/HOWTO-sl/>.


  1.4.  Odzivi in popravki


  e imate vpraanja ali pripombe o anglekem izvirniku tega spisa,
  lahko piete avtorju Ericu S. Raymondu na esr@thyrsus.com.  Vesel sem
  vseh predlogov ali kritik.  e najdete napako, me, prosim, obvestite,
  da jo bom lahko popravil v naslednjih izdajah.  Hvala.

  Prosim ne vpraujte me, kako lahko reite strojne teave, ki so se
  pojavile med namestitvijo.  Preuite ,,Linux Installation and Getting
  Started``, nadlegujte vaega prodajalca ali berite noviarsko skupino
  comp.os.linux.setup.  Ta HOWTO namerava biti hiter, nebole vodnik po
  normalni namestitvi -- v pripravi je poseben HOWTO o strojnih
  problemih in diagnosticiranju.

  Pripombe na slovenski prevod, prosim, poiljajte na naslov
  roman.maurer@fmf.uni-lj.si.


  2.  Zadnje spremembe


  *  Dodan razdelek ,,Kupite, ne gradite``.

  *  Dodana snov o zaganjanju s CD-ROM-a.


  3.  Najlaja izbira: Kupite, ne gradite


  Linux je dandanes dovolj dozorel, da obstajajo sestavljalci sistemov,
  ki vam bodo sestavili delovno postajo, namestili in nastavili Linux,
  in naredili intenzivno preverjanje sistema, preden vam ga bodo
  dostavili.  e imate ve denarja kot prostega asa, ali imate stroge
  zahteve po zanesljivosti ali obnaanju sistema, vam ti sestavljalci
  ponujajo koristno storitev, saj vam zagotavljajo, da ne boste dobili
  pokrpane ali kmalu pokvarljive strojne opreme.

  Obstaja nekaj podjetij te vrste (in tukaj jih bom navedel, e bom
  zvedel za njih).  Edini opremljevalec za katerega vem osebno je
  podjetje VA Research <http://www.varesearch.com>.  Ti dobri ljudje
  gradijo visoko kvalitetne delovne postaje z Linuxom, ki imajo spredaj
  logotip elegantnega pingvina v smokingu.  Z skupnostjo Linuxa imajo
  domae vezi (projekt Debian <http://www.debian.org> ivi na stroju v
  njihovem laboratoriju.  Linus ima eno od njihovih katel in obasno
  celo podarijo opremo vaemu poninemu vzdrevalcu izvirnika tega spisa
  HOWTO).

  Za tiste med vami brez debelih denarnic, se ostanek tega HOWTO-ja
  ukvarja s tem, kako sami namestite Linux.


  4.  Preden zanete


  Preden lahko namestite Linux morate biti prepriani, da je va stroj
  sposoben poganjati Linux in izbrati Linux, ki bi ga radi namestili.
  Spletna stran Linux Pre-installation checklist
  <http://members.tripod.com/~algolog/lnxchk.htm> vam lahko pred
  zaetkom namestitve pomaga organizirati namestitvene podatke.


  4.1.  Strojne zahteve


  Kaken sistem je potreben za poganjanje Linuxa?  To je dobro
  vpraanje; strojne zahteve za sistem se pravzaprav redno spreminjajo.
  Spis Linux Hardware-HOWTO,
  <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/Hardware-HOWTO.html>, vsebuje (bolj
  ali manj) popoln seznam v Linuxu podprte strojne opreme.  Informativni
  letak o Linuxu,  <http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/INFO-SHEET-
  sl.html>, vsebuje e en seznam.

  Za razliice na procesorjih Intel (ali klonih), je potrebna takna
  strojna sestava:

  Deloval bo katerikoli procesor 80386, 80486, Pentium ali Pentium II.
  Ne-Intelovi kloni procesorjev 80388 ali boljih naj bi v splonem
  delovali.  Ne potrebujete matematinega koprocesorja, eprav ga je
  dobro imeti.

  V redu bo katerokoli vodilo ISA, EISA, VESA Local Bus ali PCI,
  procesor 80386, 80486, Pentium ali Pentium Pro.  Arhitektura MCA (s
  strojev IBM PS/2) je podprta v novejih razvojnih jedrih (2.1.x), a
  morda e ni povsem dozorela.

  V vaem stroju potrebujete vsaj 4 megabajte pomnilnika.  Pravzaprav
  lahko Linux tee tudi z le 2 MB, a veina namestitev in programja
  potrebuje 4.  Ve pomnilnika kot imate, sreneji boste.  Priporoam 8
  ali 16 MB, e nameravate uporabljati grafini sistem X-Windows.

  Seveda boste potrebovali trdi disk in standardni pogonski krmilnik za
  AT.  Vsi pogoni in krmilniki tipov MFM, RLL, in IDE morajo delovati.
  Podprtih je tudi veliko pogonov in adapterjev SCSI; ve o tem zveste v
  spisu Linux SCSI-HOWTO.  e sestavljate nov sistem, na katerem boste
  poganjali Linux, se majhen dodaten stroek za SCSI dobro obrestuje v
  dodatni hitrosti in zanesljivosti, ki jo prinaa.

  Potrebovali boste disketni pogon velikosti 3,5".  Diskete velikosti
  5,25" so sicer v Linuxu podprte, a jih uporablja tako malo ljudi, da
  ni nujno, da bodo diskovne slike le na njih.  (Okleen Linux lahko
  res tee le z ene diskete, a to je uporabno le za namestitev in
  doloene popravljalne opravke.)

  Potrebujete tudi grafino kartico MDA, Hercules, CGA, EGA, VGA, ali
  Super VGA in monitor.  e vaa grafina kartica deluje v MS-DOS, bo v
  splonem delovala tudi v Linuxu.  A, e elite poganjati grafini
  sistem X Window, morate upotevati dodatne omejitve o podprti grafini
  opremi.  Ve informacij o poganjanju in zahtevah X zveste v spisu
  Linux XFree86-HOWTO <http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-
  sl/XFree86-HOWTO-sl.html>.

  Uporabljati boste eleli tudi pogon CD-ROM.  e je tipa ATAPI, SCSI,
  ali pravi IDE, ne bi smeli imeti problemov z njim (toda pazite se
  poceni pogonov, ki oglaujejo vmesnike ,,IDE``, ki niso pravi IDE).
  e va CD-ROM vsebuje poseben vmesnik, je mono, da ga namestitveno
  jedro, ki ga boste zagnali z diskete, ne bo prepoznalo -- in
  nedostopen CD-ROM pomeni konec namestitve.  Tudi CD-ROM-i, ki jih
  prikljuite na vzporedna vrata sploh ne bodo delovali.  e ste v
  dvomih, preberite spis Linux CD-ROM HOWTO,
  <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/CDROM-HOWTO.html> za seznam in
  podrobnosti podprte strojne opreme.

  Problem lahko povzroajo tudi kartice brez nastavitvenih jezdecev,
  tako imenovane ,,Plug'n'Play``.  Podporo za njih aktivno razvijajo, a
  e ni na voljo v jedru 2.0.25.  K srei lahko to predstavlja teave le
  za zvone ali mrene kartice.

  e imate raunalnik s procesorjem Motorola 68K (se pravi stroje kot
  Amiga, Atari, ali VMEbus), glejte pogosto zastavljena vpraanja (PZV)
  o projektu Linux/m68k na
  <http://www.clark.net/pub/lawrencc/linux/faq/faq.html> za informacije
  o minimalnih zahtevah in stanju prenosa.  PZV pravijo, da je Linux na
  m68k zdaj stabilen in uporaben kot razliice na Intelovih procesorjih.


  4.2.  Prostorske potrebe in sobivanje


  Za Linux potrebujete prostor na vaem trdem disku.  Koliina
  potrebnega prostora je odvisna od tega koliko programja nameravate
  namestiti.  Veina namestitev potrebuje nekje med 200 in 500 MB.  To
  vkljuuje prostor za programje, izmenjalni prostor (ki se uporablja
  kot navidezni RAM vaega stroja), prostor za uporabnike, in tako
  naprej.

  Mono je, da lahko poganjate minimalni sistem z Linuxom v manj kot 80
  MB (to je bilo kar pogosto, ko so bile e distribucije Linuxa manje),
  mono pa je tudi, da porabite precej ve kot 500 MB za vso vao
  programsko opremo za Linux.  Koliina je zelo odvisna od nameene
  koliine programja in prostora, ki ga potrebujete.  Ve o tem kasneje.

  Linux lahko sobiva z drugimi operacijskimi sistemi na vaem trdem
  disku, kot so MS-DOS, Microsoft Windows, ali OS/2.  (Pravzaprav lahko
  celo dostopate do datotek sistema MS-DOS in poganjate nekatere
  programe za MS-DOS kar v Linuxu.)  Z drugimi besedami, ko razdelite
  va pogon za Linux, bosta MS-DOS ali OS/2 ivela na svojih particijah,
  Linux pa na svoji.  O podrobnostih taknih vezagonskih sistemov bomo
  pisali kasneje.

  Seveda pa vam ni treba poganjati MS-DOS, OS/2 ali katerikoli drug
  operacijski sistem, da bi uporabljali Linux.  Linux je povsem
  drugaen, samostojen operacijski sistem (OS) in ni odvisen od drugih
  OS pri namestitvi ali uporabi.

  Skratka, najmanja namestitev Linuxa ni veliko veja kot je potrebna
  za MS-DOS ali Windows 3.1 (in je precej manja kot minimalna za
  Windows 95!).  e imate 386 ali 486 z vsaj 4 MB RAM, boste Linux
  uporabljali z veseljem.  Linux ne potrebuje velikih koliin diskovnega
  prostora, pomnilnika, ali procesorske hitrosti.  Matt Welsh, prvi
  pisec tega HOWTO-ja, je vasih uporabljal Linux na 386/16 MHz
  (najpoasneji stroj, ki ga sploh lahko dobite) s 4 MB RAM in je bil z
  njim povsem zadovoljen.  Ve kot hoete narediti, ve pomnilnika (in
  hitreji procesor) boste potrebovali.  V naih izkunjah s 486 in 16
  MB RAM Linux prekaa veliko modelov dragih delovnih postaj.


  4.3.  Izbira distribucije Linuxa


  Predno namestite Linux, se morate odloiti za eno od dostopnih
  ,,distribucij`` Linuxa.  Tako je, ni le ene same, standardne izdaje
  programja za Linux -- veliko taknih izdaj je.  Vsaka izdaja ima svojo
  lastno dokumentacijo in namestitvena navodila.

  Distribucije Linuxa so na voljo po anonimnem FTP-ju in po potnem
  naroilu na disketah, traku, ali CD-ROM-u.  Opise glavnih distribucij
  Linuxa, dostopnih po FTP in poti, najdete v spisu Linux Distribution
  HOWTO, <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/Distribution-HOWTO.html>.

  V megleni in davni preteklosti, ko je bil ta HOWTO prvi napisan
  (1992--93), je veina ljudi dobila Linux z mukotrpnimi dolgimi
  prenaanji prek Interneta ali BBS-ov na njihove dosovske stroje, in
  upotevanjem obsenega postopka, s katerim so presneli dobljene
  datoteke na ve disket.  Eno od disket so potem zagnali in z njo
  namestili preostalih ducat.  Z nekaj sree (in brez pokodb medija)
  ste lahko po nekaj urah konali namestitev z delujoim Linuxom.  Ali
  pa tudi ne.

  eprav je ta pot e vedno mogoa (in lahko vzamete eno od tevilnih
  distribucij z  <http://metalab.unc.edu/pub/Linux/distributions/>),
  obstajajo danes veliko manj naporne poti.  Najlaje je kupiti eno od
  visoko kvalitetnih komercialnih distribucij Linuxa na CD-ROM-u, kot
  npr. Red Hat, Debian, Linux Pro, Slackware, ali WGS.  V vai lokalni
  knjigarni ali raunalniki trgovini so na voljo tipino za manj kot
  10.000 tolarjev in vam bodo prihranile veliko ur nevolje.

  Kupite lahko tudi antologijske CD-ROM-e, kot je InfoMagicov Linux
  Developer's Resource set.  Ti tipino vkljuujejo ve distribucij
  Linuxa in sodobni prepis vejih arhivov Linuxa, kot sta sunsite in
  tsx-11.

  V ostanku tega HOWTO-ja se bomo osredotoili na korake, potrebne za
  namestitev z antologijskega CD-ROM-a, ali enega od cenejih
  komercialnih Linuxov, ki ne vkljuuje natisnjenega prironika za
  namestitev.  e va Linux vkljuuje tudi papirnati prironik, vam
  lahko deli tega HOWTO-ja sicer sluijo za uporabno ozadje, a morate
  vseeno upotevati podrobna namestitvena navodila.


  5.  Pregled namestitve


  Pred namestitvijo je pametno zbrati podatke o strojni sestavi vaega
  raunalnika.  Ugotovite proizvajalca in tevilko modela vsake kartice
  v vaem stroju; zberite tevilke IRQ-jev in kanalov DMA.  Verjetno ne
  boste potrebovali teh informacij -- a e se izkae, da jih vendarle
  boste, jih boste zelo potrebovali.

  e elite poganjati sistem z dvojnim zaganjanjem (Linux in DOS ali
  Windows na istem stroju), preuredite (prerazdelite) svoj disk, da
  boste naredili prostor za Linux.  e ste modri, boste najprej naredili
  popolno varnostno kopijo sistema!


  5.1.  Prvi namestitveni koraki: preprosta pot


  e imate CD-ROM tipa EIDE/ATAPI (dandanes nekaj obiajnega), preglejte
  nastavitve vaega stroja in poglejte, e lahko zaganjate sistem s CD-
  ROM-a.  Veina strojev, narejena po sredi leta 1997 to zmore.

  e je va stroj med njimi, spremenite nastavitve tako, da se bo sistem
  najprej poskual zagnati s CD-ROM-a.  Pogosto boste to lahko nastavili
  v podmenuju ,,BIOS FEATURES`` (zmonosti BIOS-a) v nastavitvenem
  menuju BIOS-a.

  Potem vstavite namestitveni CD-ROM.  Zaenite raunalnik.  Zaeli ste.

  e imate CD-ROM vrste SCSI, lahko pogosto e vedno zaganjate sistem z
  njega, vendar je to malo bolj odvisno od matine ploe in BIOS-a.
  Tisti, ki vedo, zakaj so zapravili dodatne tolarje za CD-ROM vrste
  SCSI, verjetno tudi vedo, kako to urediti.


  5.2.  Prvi namestitveni koraki: teja pot


  1. Naredite namestitvene diskete.

  2. Poenite namestitveni mini-Linux z disket, da boste dobili dostop
     do CD-ROM-a.


  5.3.  Nadaljevanje namestitve


  1. Pripravite datotene sisteme Linuxa.  (e niste e prej spremenili
     particijsko tabelo diska, jo boste na tej stopnji.)
  2. Namestite osnovni stabilni Linux s CD-ROM-a.

  3. Zaenite Linux s trdega diska.

  4. (Po elji.) Namestite ve programski paketov s CD-ROM-a.


  5.4.  Osnovni deli namestitvene opreme


  Tukaj so osnovni deli namestitvene distribucije:

  1. Datoteke README (datoteke, ki jih morate prebrati) in FAQ (pogosto
     zastavljena vpraanja).  Te so obiajno v najvijem imeniku vaega
     CD-ROM-a in jih lahko preberete, ko enkrat v Linuxu namestite trdi
     disk.  (Odvisno od tega, kako je narejen CD-ROM, jih lahko mogoe
     vidite tudi v DOS-u/Windows.)  Te datoteke je dobro prebrati takoj,
     ko jih lahko, saj se s tem zaveste pomembnih nadgradenj ali
     sprememb.

  2. Veliko zagonskih slik disket (angl. bootdisk images), pogosto so v
     podimeniku.  e vaega sistema ne morete zagnati s CD-ROM-a, je ena
     od teh datotek tista, ki jo boste zapisali na disketo in s tem
     naredili zagonsko disketo.  Izbrali boste eno od zgornjih zagonskih
     slik, odvisno od strojne opreme, ki jo imate v vaem sistemu.

     Gre za to, da se nekateri strojni gonilniki ne razumejo z drugimi
     na udne naine.  Namesto, da poskuate odpraviti strojne probleme
     vaega sistema je laje uporabiti zagonsko disketo, ki omogoi le
     gonilnike, ki jih potrebujete.  (To bo imelo tudi prijeten stranski
     uinek, saj bo jedro zato manje.)

  3. Korenska slika diskete (ali morda dve).  To je datoteka, ki jo
     boste zapisali na disketo in s tem naredili namestitveno disketo
     (ali disketi), e ne morete zaganjati raunalnika s CD-ROM-a.
     Dandanes so korenski diski v splonem neodvisni od tipa vae
     strojne opreme; predpostavili bodo barvni zaslon tipa EGA ali
     boljega.

  4. Slika reevalne diskete.  To je disketa z osnovnim jedrom in orodji
     za reevanje po katastrofi, ki nastane, e nekaj povozi jedro ali
     zagonski blok vaega trdega diska.

  5. RAWRITE.EXE. To je program za MS-DOS, ki zapie vsebino datoteke
     (na primer zagonsko ali korensko sliko diskete) neposredno na
     disketo, ne glede na njen format.

     RAWRITE.EXE potrebujete le, e nameravate narediti zagonske in
     korenske diskete na sistemu MS-DOS.  e imate namesto tega dostop
     do delovne postaje Unix z disketno enoto, lahko naredite diskete
     tam, uporabljajo ukaz dd, ali morda graditveni skript, ki vam ga
     priskrbi proizvajalec.  Glejte stran referennega prironika o
     dd(1) (man dd) in vpraajte svoje lokalne guruje Unixa za pomo.

  6. Sam CD-ROM.  Namen zagonske diskete je pripraviti va stroj za
     nalaganje korenskih ali namestitvenih disket, ki so spet le naprave
     za pripravo vaega trdega diska in kopiranje delkov CD-ROM-a nanj.
     e lahko zaganjate sistem s CD-ROM-a, lahko zaenete sistem in
     nadaljujete s pripravo disket.


  6.  Podrobnosti namestitve


  6.1.  Priprava na namestitev


  Linux uporablja strojno opremo osebnega raunalnika bolj uinkovito
  kot MS-DOS, Windows ali NT, in je zato tudi manj toleranten do narobe
  nastavljenih naprav.  Preden zanete, lahko napravite nekaj stvari, ki
  bodo zmanjale monosti, da vas bo ustavil tak problem.

  Najprej, zberite vse prironike o vai strojni opremi, ki jih imate --
  o matini ploi, monitorju, modemu, itd. -- in jih imejte pri sebi,
  e jih boste morda potrebovali.

  Drugi, zberite podrobne informacije o strojni sestavi vaega
  raunalnika.  Na preprost nain lahko to storite tako, da v MS-DOS-u
  5.0 ali poznejem izpiete poroilo Microsoftovega diagnostinega
  pripomoka MSD.EXE (lahko izpustite dele o TSR, gonilnikih, karti
  pomnilnika, okoljskih nizih in razliici OS).  Med drugim vam bo to
  zagotovilo popolno in pravilno informacijo o vai grafini kartici in
  tipu mike, kar vam je lahko v pomo pri pozneji nastavitvi X Window.

  Tretji, preverite svoj stroj za nastavitvene probleme s podprto
  strojno opremo, ki lahko povzroijo nepopravljivo zaklepanje med
  namestitvijo Linuxa.

  *  Sistem DOS/Windows lahko uporablja trde diske IDE in CD-ROM tudi z
     napano nastavljenimi skakai master/slave na pogonih.  Pri Linuxu
     to ne bo lo.  e ste v dvomih, preverite vae skakae master-
     slave!

  *  Je katera od vai perifernih naprav nartovana brez nastavitvenih
     skakaev ali nespremenljivega pomnilnika?  e je, lahko potrebuje
     zagonsko uvajanje kaknega pripomoka za MS-DOS, da se zaene, in
     morda ne bo preprosto dostopna v Linuxu.  CD-ROM-i, zvone kartice,
     omrene kartice Ethernet in poceni trane enote lahko povzroajo
     take teave.  e je tako, lahko to morda obidete s pravilnim
     argumentom zagonskem pozorniku; glejte Linux Boot Prompt HOWTO,
     <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/BootPrompt-HOWTO.html> za
     podrobnosti.

  *  Nekateri drugi operacijski sistemi dovoljujejo miki bus mouse
     delitev prekinitev IRQ z drugimi napravami.  Linux tega ne podpira;
     pravzaprav, poskus tega lahko zaklene va stroj.  e uporabljate
     miko bus mouse, glejte Linux Bus Mouse HOWTO,
     <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/Busmouse-HOWTO.html>, za
     podrobnosti.

  e je mogoe, dobite telefonsko tevilko izkuenega uporabnika Linuxa,
  ki ga lahko pokliete v izrednih primerih.  V devetih primerih od
  desetih je ne boste potrebovali, a jo je vseeno udobno imeti.

  Priblien as namestitve.  Ta bo priblino eno uro za gol sistem ali
  sistem, ki bo poganjal le Linux.  Ali do treh ur za vezagonski sistem
  (ti imajo precej pogosteje napane zagone in zmrznitve).


  6.2.  Izdelava zagonske in korenske diskete


  (Ta korak je potreben le, e ne morete zagnati namestitve Linuxa s CD-
  ROM-a.)

  Va CD-ROM z Linuxom lahko pride z namestitvenimi pripomoki, ki vam
  omogoijo izdelavo zagonske (boot), korenske (root) in reevalne
  (rescue) diskete z interaktivnimi pozorniki.  To je lahko namestitveni
  program za MS-DOS (kot je pri Red Hat redhat.exe) ali skript za Unix,
  ali oboje.

  e imate tak program in ga lahko uporabite, preberite ostanek tega
  podrazdelka le informativno.  Poenite program, ki bo naredil pravo
  namestitev -- njegovi tvorci gotovo vedo ve o tej posebni
  distribuciji kot jaz -- in izognili se boste veliko tekih korakov pri
  odpravljanju napak.

  Za podrobno informacijo o izdelavi zagonskih in korenskih disket
  glejte Linux Bootdisk HOWTO na
  <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/Bootdisk-HOWTO.html>.

  Va prvi korak bo izbira slike zagonske diskete, ki ustreza vai
  strojni opremi.  e morate to narediti na roko, boste v splonem
  opazili, da (a) so slike zagonskih disket na vaem CD-ROM-u
  poimenovane na nain, ki vam olaja izbiro pravilne, ali (b) v bliini
  obstaja datoteka s kazalom in opisi vseh slik.

  Potem, morate narediti diskete s sliko zagonske diskete, ki ste jo
  izbrali, in s slikami korenskih in reevalnih disket.  Tukaj vstopi v
  igro dosovski program RAWRITE.EXE.

  Nadalje, morate imeti dve ali tri gosto formatiranih MS-DOS-ovih
  disket.  (Vse morajo biti istega tipa; se pravi, e je va zagonski
  disketni pogon velikosti 3,5", morajo biti vse diskete velikosti
  3,5".)   RAWRITE.EXE boste uporabili za zapis zagonskih in korenskih
  slik na diskete.

  Pokliite ga brez argumentov, takole:

       C:\> RAWRITE

  Odgovorite na vpraanja o imenu datoteke, ki naj se prepie in
  diskete, na katero naj se prepie (na primer A:).  RAWRITE bo prepisal
  datoteko, blok po blok, neposredno na disketo.  Uporabite RAWRITE tudi
  za korensko sliko diskete (kot npr. COLOR144).  Ko opravite, boste
  imeli dve disketi: ena bo vsebovala zagonsko disketo, druga korensko.
  Ti dve disketi nista ve berljivi v MS-DOS-u (zdaj sta disketi v nekem
  smislu ,,formata Linux``).

  Na sistemu Unix lahko opravite isto zadevo z ukazom dd(1).  (Za to
  boste, seveda, potrebovali delovno postajo Unix z disketnim pogonom.)
  Na delovni postaji Sun z disketnim pogonom na napravi /dev/rfd0, lahko
  uporabite ukaz:

       $ dd if=bare of=/dev/rfd0 obs=18k

  Kot argument programu dd morate na nekaterih delovnih postajah (npr.
  Sun) priskrbeti ustrezno velikost izhodnega bloka (argument ,,obs``),
  sicer to ne bo delovalo.  e imate teave, preberite stran
  referennega prironika za dd(1) (man dd).

  Prepriajte se, da uporabljate povsem nove diskete brez vsakih napak.
  Diskete ne smejo imeti na sebi slabih blokov.

  Zavedajte se, da vam ni treba poganjati Linuxa ali MS-DOS-a, e elite
  namestiti Linux.  A poganjanje Linuxa ali MS-DOS-a vam olaja izdelavo
  zagonske in korenske diskete z vaega CD-ROM-a.  e na vaem stroju e
  nimate operacijskega sistema, lahko uporabite Linux ali MS-DOS pri
  prijatelju in z njim naredite potrebni disketi, potem pa jih pri sebi
  namestite.


  6.3.  Razdelitev vaih diskov z DOS/Windows


  Na veini uporabljanih sistemov je trdi disk e posveen particijam za
  MS-DOS, OS/2, in tako naprej.  Tem particijam morate spremeniti
  velikost, e hoete imeti prostor za Linux.  e boste poganjali
  vezagonski sistem, je mono priporoeno, da preberete enega ali ve
  naslednjih mini-HOWTO-jev, ki opisujejo razline vezagonske
  nastavitve.

  *  DOS-Win95-OS2-Linux mini-HOWTO,
     <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/mini/Linux+DOS+Win95+OS2.html>.

  *  Linux+Win95 mini-HOWTO,
     <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/mini/Linux+Win95.html>

  *  The Linux+NT-Loader mini-HOWTO,
     <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/mini/Linux+NT-Loader.html>

  Tudi, e ti spisi niso neposredno uporabni za va sistem, vam bodo
  pomagali razistiti pojme.

  POZOR: Nekateri Linuxi se bodo namestili v imenik na vai particiji za
  MS-DOS.  (To je druga stvar, kot namestitev z MS-DOS-ove particije.)
  Namesto tega boste torej uporabili datoteni sistem ,,UMSDOS``, ki vam
  omogoa, da se do imenikov particije MS-DOS obnaate kot do
  datotenega sistema za Linux.  Tako vam ne bo treba razdeliti vaega
  pogona.

  To metodo priporoam le, e ima va pogon e tiri particije
  (maksimalno tevilo, ki ga podpira DOS) in bi vam njihova razdelitev
  povzroala ve teav, kot koristi (va Linux se bo s to metodo
  upoasnil, ker mora prevajati imena datotek).  Ali, e elite
  preizkusiti Linux pred razdelitvijo diska; da, to je kar primeren
  nain za preizkus.  A v veini primerov morate disk razdeliti, kot je
  tukaj opisano.  e nameravati uporabljati UMSDOS, ga uporabljajte na
  lastno odgovornost -- tukaj ni podrobno dokumentiran.  Od zdaj naprej
  bomo predpostavili, da ne uporabljate datotenega sistema UMSDOS in
  morate torej razdeliti disk.

  Particija je le razdelek vaega diska, rezerviran za uporabo v
  posameznem operacijskem sistemu.  e imate nameen le MS-DOS, ima va
  trdi disk verjetno le eno particijo, celo posveeno MS-DOS-u.  Za
  uporabo Linux pa boste morali va pogon razdeliti, tako, da boste
  imeli eno particijo za MS-DOS in eno (ali ve) za Linux.

  Particije so treh sort: primarne (angl. primary), razirjene (angl.
  extended) in logine (angl. logical).  Na kratko: primarne particije
  so ene od tirih glavnih particij na vaem pogonu.  e elite imeti na
  posameznem pogonu ve kot tiri particije, morate narediti razirjene
  particije, ki lahko vsebujejo veliko loginih particij.  Podatkov ne
  shranjujete direktno na razirjeno particijo -- uporabljate jo le kot
  zabojnik za logine particije.  Podatki so shranjeni ali na primarnih
  ali na loginih particijah.

  Povejmo e drugae; veina ljudi uporablja le primarne particije.
  Vendar, e potrebujete ve kot tiri particije na enem samem pogonu
  (no, kar pogumno: na enem samem disku), naredite razirjeno particijo.
  Logine particije se potem ustvarijo na razirjeni particije.  Pa jih
  imate -- ve kot tiri particije na en pogon.

  Vedite tudi, da z lahkoto namestite Linux na drugi pogon na vaem
  sistemu (v MS-DOS-u znan kot D:).  Preprosto doloite primerno ime
  naprave, ko ustvarjate Linuxove particije.  To je podrobno opisano
  spodaj.

  Nazaj k razdelitvi vaega diska: teava s skrenjem particij je v tem,
  da ni (preprostega) naina, da bi to storili, ne da bi pobrisali
  podatke na teh particijah.  Torej morate narediti rezervne kopije vseh
  podatkov na vaem sistemu, preden razdelite disk.  e elimo
  spremeniti velikost particij, jih potem preprosto pobriemo in
  ustvarimo nove, manje velikosti.

  POZOR: Za MS-DOS obstaja program, ki vam razdeli disk in pri tem ne
  unii podatkov na njem.  Imenuje se FIPS.  Glejte
  <http://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/install>.  S pripomokom
  FIPS, optimizatorjem diska (kot npr. Norton Speed Disk ali
  DEFRAG.EXE), in malce sree, boste lahko spremenili velikost particije
  za MS-DOS, ne da bi izgubili podatke.  Vseeno vam priporoamo, da
  naredite rezervne kopije podatkov, preden poskusite kaj takega.

  e ne uporabljate programa FIPS, pa je klasien nain za spremembo
  particij s programom FDISK.  Denimo, na primer, da imate 80 MB trdi
  disk, posveen MS-DOS-u.  Radi bi ga razdelili na pol -- 40 MB za MS-
  DOS in 40 MB za Linux.  To storite tako, da poenete FDISK.EXE v MS-
  DOS-u, pobriete 80 MB MS-DOS-ovo particijo in ustvarite na njenem
  mestu 40 MB particijo za MS-DOS.  Potem lahko formatirate novo
  particijo in ponovno namestite svoje dosovsko programje z rezervnih
  kopij.  40 MB pogona pustite praznih.  Pozneje boste ustvarili na
  neuporabljenem delu pogona particijo za Linux.

  Na kratko, tole morate narediti, da zmanjate velikost dosovskih
  particij s FDISK-om:

  1. Naredite rezervno kopijo vsega vaega sistema.

  2. Naredite zagonsko disketo za MS-DOS, z ukazom kot je

       C:\> FORMAT /S A:

  3. Prepiite na to disketo datoteki FDISK.EXE in FORMAT.COM, kot tudi
     druge pripomoke, ki jih potrebujete.  (Na primer, pripomoke za
     obnovitev vaega sistema z rezervnih kopij.)

  4. Zaenite MS-DOS s sistemske diskete.

  5. Poenite FDISK, po monosti z doloitvijo pogona, ki bi ga radi
     spremenili (kot npr. C: ali D:).

  6. Pobriite particije, ki bi jih radi spremenili, z ustreznimi
     menujskimi izbirami programa FDISK.  To bo uniilo vse podatke na
     teh particijah!

  7. Ponovno ustvarite te particije z manjimi velikostmi.  To storite z
     ustreznimi menujskimi izbirami programa FDISK.

  8. Zapustite FDISK in formatirajte nove particije z ukazom FORMAT.

  9. Obnovite prvotne datoteke z rezervnih kopij.

  Opazili boste, da vam MS-DOS-ov FDISK ponuja izbiro, s katero
  ustvarite ,,logini pogon za DOS`` (logical DOS drive).  Logini
  dosovski pogon je le logina particija na vaem trdem disku.  Lahko
  namestite Linux na logini particiji, a te logine particije noete
  ustvariti z MS-DOS-ovim fdisk-om.  Torej, e trenutno uporabljate
  logini dosovski pogon in elite na njegovem mestu namestiti Linux,
  morate pobrisati ta logini pogon s FDISK za MS-DOS, in (pozneje)
  ustvariti logino particijo za Linux na njegovem mestu z ustreznim
  orodjem za Linux.

  Mehanizem za razdelitev diska za OS/2 in druge operacijske sisteme je
  podoben.  Glejte dokumentacijo za te operacijske sisteme za
  podrobnosti.


  6.4.  Ustvarjanje particij za Linux


  Po razdelitvi diska, morate ustvariti particije za Linux.  Preden
  opiemo, kako se to dela, spregovorimo o particijah in datotenih
  sistemih pod Linuxom.


  6.4.1.  Osnove particij

  Linux potrebuje vsaj eno particijo za korenski datoteni sistem (angl.
  root filesystem), ki vsebuje jedro Linuxa, samo.

  Datoteni sistem (angl. filesystem) si lahko predstavljate kot
  particijo, formatirano za Linux.  Datoteni sistemi se uporabljajo
  zato, da vsebujejo datoteke.  Vsak sistem mora imeti vsaj korenski
  datoteni sistem.  Vendar ima veliko uporabnikov raje razline
  datotene sisteme -- po enega za vsak veji del drevesa imenikov.  Na
  primer, morda boste eleli ustvariti poseben datoteni sistem za
  shranjevanje vseh datotek pod imenikom /usr.  (Pazite -- na sistemih
  Unix se uporabljajo za razmejevanje imen imenikov poevnica, in ne
  poevnica nazaj, kot pri MS-DOS-u.)  V tem primeru imate torej
  korenski datoteni sistem in datoteni sistem /usr.

  Vsak datoteni sistem potrebuje svojo lastno particijo.  Torej, e
  uporabljate hkrati korenski datoteni sistem in datoteni sistem /usr,
  boste morali ustvariti vsaj dve particiji za Linux.

  Dodatno, veina uporabnikov naredi izmenjalno particijo (angl.  swap
  partition), ki se uporablja za navidezni RAM.  e imate na vaem
  stroju, denimo, 4 MB pomnilnika in 10 MB veliko izmenjalno particijo,
  imate, kar se tie Linuxa, 14 MB navideznega pomnilnika.

  Ko uporabljate izmenjalni prostor, premika Linux neuporabljene strani
  pomnilnika na disk, kar vam omogoa, da lahko hkrati poganjate na
  vaem sistemu ve aplikacij.  Vendar izmenjavanje ni nadomestilo za
  fizini RAM, saj je pogosto poasno.  Aplikacije, ki potrebujejo
  veliko pomnilnika (na primer grafini sistem X Window), pa so pogosto
  odvisne od izmenjalnega prostora, e nimate dovolj fizinega
  pomnilnika.

  Skoraj vsi uporabniki Linuxa uporabljajo izmenjalno particijo.  e
  imate 4 MB RAM-a ali manj, je izmenjalna particija za namestitev
  programja nujnost.  Tudi sicer je mono priporoena, razen, e nimate
  na voljo ogromnih koliin fizinega pomnilnika.

  Velikost vaega izmenjalne particije je odvisna od tega, koliko
  navideznega pomnilnika potrebujete.  Pogosto je priporoeno, da imate
  vsaj 16 megabajtov navideznega pomnilnika.  e imate torej 8 MB
  fizinega pomnilnika, boste eleli ustvariti 8 MB veliko izmenjalno
  particijo.  Pazite pa, ker izmenjalne particije ne morejo biti veje
  od 128 MB.  e potrebujete vejo izmenjalnega prostora, raje ustvarite
  ve izmenjalnih particij, skupaj jih imate lahko 16.

  Ve o teoriji izgleda izmenjalnega prostora in razdelitve diska
  najdete v spisu Linux Partition mini-HOWTO,
  <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/mini/Partition.html>.

  Zanimivost: mogoa je, eprav malce zvito, delitev izmenjalnih
  particij med Linuxom in Windows 95 v vezagonskem sistemu.  Za
  podrobnosti glejte Linux Swap Space Mini-HOWTO,
  <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/unmaintained/Swap-Space>.

  Pa sem vas #1: e imate pogone EIDE s particijami nad 504 MB, morda
  va BIOS ne dovoli zaganjanja Linuxa na njih.  Torej imejte korensko
  particijo pod mejo 504 MB.  To ne bi smel biti problem s pogonskimi
  krmilniki SCSI, ki imajo navadno lasten BIOS.  Za tehnine
  podrobnosti, glejte Large Disk Mini-HOWTO,
  <http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/mini/Large-Disk.html>.

  Pa sem vas #2: Imate hkrati pogone IDE in SCSI?  Potem pazite.  Va
  BIOS morda ne dovoljuje zaganjanje direktno s pogona SCSI.


  6.4.2.  Velikost particij

  Poleg korenskih in izmenjalnih particij, boste eleli nastaviti eno
  ali ve particij za vae programje in domae imenike.

  V teoriji bi lahko sicer vse skupaj poganjali z ene samo ogromne
  korenske particije, a nihe ne pone tega.  Posest veih particij ima
  veliko prednosti:

  *  Pogosto zmanja as za preverjanje datotenih sistemov ob zagonu.

  *  Datoteke ne morejo rasti prek omejitev particije.  Torej lahko
     uporabite meje particij kot poarne pregrade proti programom (kot
     noviarske skupine Useneta), ki bi radi porli ogromen dele vaega
     diska.  Prepreite jim, da vam porabijo prostor, ki ga potrebuje
     vae jedro in ostanek vaih aplikacij.

  *  e kdaj opazite slabo toko na svojem disku, je formatiranje in
     obnovitev ene same particije manj bolea kot pa e enkrat postaviti
     vse skupaj od zaetka.

  Na dananjih velikih diskih je dobra zaetna nastavitev takna, da
  imate majhno korensko particijo (manj kot 80 MB), srednje veliko
  particijo /usr (do 300 MB ali kaj takega) za sistemsko programje, in
  particijo /home, ki zaseda ostanek vaega dostopnega prostora za
  domae imenike uporabnikov.

  Lahko postanete e bolj dovreni.  e veste, da boste poganjali
  noviarske skupine Useneta, na primer, lahko daste v ta namen posebno
  particijo in s tem kontrolirate maksimalno mono diskovno porabo.  Ali
  naredite particijo /var za poto, novice, in zaasne datoteke skupaj.
  A v dananji vladavini zelo poceni in zelo velikih trdih diskov, se ta
  zapletanja zdijo manj in manj pomembna za vao prvo namestitev Linuxa.
  Prvi, e posebej, ohranite stvari preproste.


  6.5.  Zaganjanje z namestitvene diskete


  Prvi korak je zaganjanje z diskete, ki ste jo naredili.  Navadno boste
  lahko zagnali s prekrianimi rokami; pozornik zaganjalnega jedra se bo
  sam izpolnil po 10 sekundah.  Tako boste obiajno zaganjali z diska
  IDE.

  Z doloanjem argumentov po imenu jedra lahko doloite razline strojne
  parametre, kot je IRQ in naslov vaega krmilnika SCSI, ali geometrijo
  pogona, preden zaenete jedro Linuxa.  To je potrebno, e Linux ne
  zazna vaega krmilnika SCSI ali geometrije trdega diska, na primer.

  Posebej, veliko krmilnikov SCSI brez BIOS-a potrebuje, da doloite
  naslov vrat in IRQ ob zagonu.  Podobno, stroji stroji IBM PS/1,
  ThinkPad, in ValuePoint ne shranjujejo pogonske geometrije v CMOS, in
  jo morate doloiti ob zagonu.  (Pozneje boste lahko nastavili va
  delovni sistem, da bo sam poiskal takne parametre.)

  Opazujte sporoila, ko se sistem zaganja.  Izpisali in opisali bodo
  strojno opremo, ki jo zazna vaa namestitev Linuxa.  Posebej, e imate
  krmilnik SCSI, morate videti izpis gostiteljev SCSI, ki so bili
  zaznani.  e vidite sporoilo

       SCSI: 0 hosts

  potem va krmilnik SCSI ni bil samodejno zaznan in boste morali ugo
  toviti, kako povedati jedru, kje je.

  Sistem bo tudi prikazal podatke o zaznanih pogonskih particijah in
  napravah.  e je kateri od teh podatkov napaen ali manjkajo, boste
  morali prisiliti nalagalnik v zaznavanje opreme.

  Po drugi plati, e gre vse v redu in se vam zdi, da je vaa strojna
  oprema prepoznana, lahko preskoite na naslednji razdelek ,,Nalaganje
  korenskega diska``.

  Zaznavanje opreme izsilite tako, da vstavite primerne parametre v
  zagonski pozornik, uporabljajo naslednjo skladnjo:

       linux <parametri...>

  Obstaja veliko taknih parametrov; nekaj najbolj pogostih natevamo
  spodaj.  Moderni zagonski diski Linuxa vam bodo pred zagonom pogosto
  ponudili monost ogleda zaslona s pomojo, ki opisuje posamezne
  parametre jedra.

  *  hd=cilindri,glave,sektorji Doloa geometrijo pogona.  Potrebujejo
     ga raunalniki kot so IBM PS/1, ValuePoint, in ThinkPad.  e ima,
     na primer, va pogon 683 cilindrov, 16 glav, in 32 sektorjev na
     sled, vnesite:

       linux hd=683,16,32

  *  tmc8xx=memaddr,irq Doloi pomnilniki naslov in IRQ za krmilnik
     SCSI Future Domain TMC-8xx, ki nima podpore v BIOS-u.  Na primer:

       linux tmc8xx=0xca000,5

  Pazite, da boste pri estnajstikih tevilkah uporabili predpono 0x.
  To dri za vse naslednje izbire.

  *  st0x=memaddr,irq Doloi pomnilniki naslov in IRQ za krmilnik
     Seagate ST02, ki nima podpore v BIOS-u.

  *  t128=memaddr,irq Doloi pomnilniki naslov in IRQ za krmilnik
     Trantor T128B, ki nima podpore v BIOS-u.

  *  ncr5380=port,irq,dma Doloi vrata, IRQ in kanal DMA za sploni
     krmilnik NCR5380.

  *  aha152x=port,irq,scsi_id,1 Doloi vrata, IRQ in SCSI ID za
     krmilnike AIC-6260, ki nimajo podpore v BIOS-u.  To vkljuuje
     krmilnike Adaptec 1510, 152x, in Soundblaster-SCSI.

  e imate vpraanja o teh zagonskih parametrih, prosim, preberite spis
  SCSI HOWTO, ki je dostopen na vseh veliki arhivih Linuxa za FTP (ali
  kjerkoli ste e dobili tale dokument).  Spis SCSI HOWTO razlaga
  zdruljivost SCSI z Linuxom v veliko veje podrobnosti.


  6.6.  Uporaba korenske diskete


  Po zagonu zagonske diskete vam bo naroeno, da vstavite korensko
  disketo ali disketi.  Na tej toki odstranite zagonsko disketo z
  disketnega pogona in vstavite vanj korensko disketo.  Pritisnite tipko
  Enter za nadaljevanje.  Morda boste morali naloiti tudi drugo
  korensko disketo.

  Pravzaprav se dogaja tole: zagonska disketa priskrbi miniaturni
  operacijski sistem, ki (ker trdi disk e ni pripravljen) uporablja del
  vaega pomnilnika RAM za navidezni disk (ta se imenuje, dovolj
  logino, pomnilniki disk ali s tujko ,,ramdisk``).

  Korenski diski naloijo v pomnilniki disk majhen nabor datotek in
  namestitvenih orodij, ki jih boste potrebovali za pripravo vaega
  trdega diska in namestitvijo delovnega Linuxa z vaega CD-ROM-a.


  6.6.1.  Izbira namestitve EGA ali X

  Stareji Linuxi (vkljuno s Slackware) so vas tukaj vrgli v ukazno
  lupino in od vas zahtevali, da rono vnesete namestitvene ukaze v
  doloenem vrstnem redu.  To je e vedno mogoe, a noveji zaenjajo s
  poganjanjem barvnega zaslonskega namestitvenega programa, ki vam
  poskua precej pomagati, ko vas interaktivno vodi po teh korakih.

  Najbr boste takoj dobili na voljo izbiro za nastavitev X, da bo lahko
  namestitveni program deloval v grafinem okolju.  e lahko izberete to
  pot, vas bo namestitveni program vpraeval o vai miki in tipu
  monitorja, preden bo zares zael nameati.  Ko imate enkrat nameen
  delovni Linux, so te izbire za vas shranjene.  Monitorjevo delovanje
  boste lahko uglasili pozneje, na tej stopnji se je razumno sprijazniti
  z osnovnim nainom VGA 640480.

  Grafini sistem X ni nujno potreben za namestitev, a (e se znate
  prebiti ez nastavitev mike in monitorja) veliko ljudem je grafini
  vmesnik laji za uporabo.  In tako ali tako boste eleli obuditi
  sistem X, torej je smiselno poskusiti to imprej.

  Le sledite navodilom in vpraanjem programa.  Popeljal vas bo skozi
  korake, potrebne za pripravo vaega diska, izdelavo prvih uporabnikih
  raunov, in namestitvijo programskih paketov s CD-ROM-a.

  V naslednjih podrazdelkih bomo opisali nekaj zvitih podroij
  namestitvenega zaporedja, kot e bi to delali rono.  To vam bo
  pomagalo razumeti kaj dela namestitveni program in zakaj.


  6.6.2.  Uporaba programov fdisk in cfdisk

  Va prvi namestitveni korak po zagonu korenskega diska Linuxa bo
  narediti ali popraviti particijsko tabelo vaih diskov.  eprav ste
  prej e uporabili (DOS-ov) FDISK za spremembo particijskih podatkov,
  morate zdaj vnesti v particijsko tabelo informacije, specifine
  Linuxu.

  Za ustvarjanje ali popravljanje particij Linuxa bomo uporabili
  Linuxovo razliico programa fdisk, ali njegovega zaslonsko
  orientiranega dvojnika cfdisk.

  V splonem bo namestitveni program poiskal obstojeo particijsko
  tabelo in ponudil zagon programa fdisk ali cfdisk na njej.  Od teh
  dveh programov je cfdisk gotovo preprosteji za uporabo, a trenutne
  njegove razliice so tudi manj tolerantne do neobstojeih ali
  pokvarjenih particijskih tabel.

  Torej boste morda eleli pognati fdisk (sploh, e nameate Linux na
  deviko strojno opremo), da boste dobili stanje, ki ga obvladuje tudi
  cfdisk.  Poskusite pognati cfdisk; e se pritouje, poenite fdisk.
  (e gradite sistem, ki bo poganjal izkljuno Linux, je dobra pot za
  nadaljevanje, da s fdisk-om pobriete vse obstojee particije in potem
  zaenete cfdisk, s katerim uredite prazno tabelo.)

  Nekaj opomb je skupnih obema programoma fdisk in cfdisk.  Oba vzameta
  argument, ki je ime pogona, na katerem elite ustvariti particije z
  Linuxom.  Imena naprav trdih diskov so:

  *  /dev/hda - prvi pogon IDE,

  *  /dev/hdb - drugi pogon IDE,

  *  /dev/sda - prvi pogon SCSI,

  *  /dev/sdb - drugi pogon SCSI.

  Na primer, za ustvarjanje particij Linuxa na prvem pogonu SCSI vaega
  sistema boste uporabili (ali pa bo vam bo to ponudil na izbiro
  namestitveni program) ukaz:

       # cfdisk /dev/sda

  e uporabljate fdisk ali cfdisk brez argumentov, bosta predpostavila
  napravo /dev/hda.

  Za ustvarjanje particij Linuxa na drugem pogonu vaega sistema,
  preprosto doloite ali /dev/hdb (za pogone IDE) ali pa /dev/sdb (za
  pogone SCSI), ko poganjate fdisk.

  Ni nujno, da so vae particije z Linuxom na istem pogonu.  Morda
  boste, na primer, eleli ustvariti vao particijo korenskega
  datotenega sistema na /dev/hda in vao izmenjalno particijo na
  /dev/hdb.  V tem primeru pa poenite fdisk ali cfdisk po enkrat za
  vsak pogon.

  V Linuxu se particije poimenujejo po pogonu, ki mu pripadajo.  Na
  primer, prva particija pogona /dev/hda je /dev/hda1, druga je
  /dev/hda2, in tako naprej.  e imate tudi kakne logine particije, so
  otevilene zaeni z /dev/hda5, /dev/hda6 in tako naprej.
  POZOR: Za operacijske sisteme, razline od Linuxa, ne smete ustvarjati
  ali brisati particij z Linuxovim fdisk ali cfdisk.  Se pravi, ne
  ustvarjajte ali briite dosovskih particij s to inaico orodja fdisk;
  namesto tega uporabite MS-DOS-ov program FDISK.EXE.  e elite
  narediti MS-DOS-ove particije z Linuxovim fdisk-om, je povsem mogoe,
  da jih MS-DOS ne bo prepoznal in se ne bo pravilno zagnal.

  Tukaj je primer uporabe programa fdisk. V tem primeru imamo na pogonu
  eno samo particijo za MS-DOS velikosti 61693 blokov, ostanek je prost
  za Linux.  (Pod Linuxom je en blok velik 1024 bajtov.  Torej 61693
  blokov zasede priblino 61 megabajtov.)  V tem ubenikem primeru bomo
  naredili le dve particiji, izmenjalno (swap) in korensko (root).  To
  morate najbr raziriti na tiri particije z Linuxom, skladno z
  zgornjimi priporoili: eno izmenjalno particijo, eno za korenski
  datoteni sistem, eno za sistemsko programje in eno za podroje
  domaih imenikov uporabnikov.

  Najprej bomo uporabili ukaz ,,p``, s katerim bomo prikazali trenutno
  particijsko tabelo.  Kot lahko vidite, je /dev/hda1 (prva particija na
  napravi /dev/hda) dosovska particija doline 61693 blokov.

       Command (m for help):   p
       Disk /dev/hda: 16 heads, 38 sectors, 683 cylinders
       Units = cylinders of 608 * 512 bytes

            Device Boot  Begin   Start     End  Blocks   Id  System
         /dev/hda1   *       1       1     203   61693    6  DOS 16-bit >=32M

       Command (m for help):

  Nato bomo uporabili ukaz ,,n``, s katerim bomo naredili novo
  particijo.  Korenska particija Linuxa bo velikosti 80 MB.

       Command (m for help):  n
       Command action
           e   extended
           p   primary partition (1-4)
       p

  Tukaj smo vpraani, e elimo narediti razirjeno (extended) ali
  primarno (primary) particijo.  V veini primerov boste eleli
  uporabljati primarne particije, razen, e potrebujete ve kot tiri
  particije na pogonu.  Za ve informacij berite podrazdelek
  ,,Razdelitev vaih diskov z DOS/Windows``, zgoraj.

       Partition number (1-4): 2
       First cylinder (204-683):  204
       Last cylinder or +size or +sizeM or +sizeK (204-683): +80M

  Prvi cilinder mora biti cilinder po mestu, kjer se kona zadnja
  particija.  V tem primeru se /dev/hda1 kona na cilindru 203, zato
  zanemo novo particijo na cilindru 204.

  Kot lahko vidite, lahko uporabimo zapis ,,+80M``, ki doloi particijo
  velikosti 80 MB.  Podobno, zapis ,,+80K`` doloi particijo velikosti
  80 KB, in zapis ,,+80`` particijo velikosti le 80 bajtov.

       Warning: Linux cannot currently use 33090 sectors of this partition

  e vidite to sporoilo, ga lahko prezrete.  Ostalo je iz starih
  omejitev datotenih sistemov Linux, ki so bili lahko veliki le 64 MB.
  Z novimi datotenimi tipi to ni ve res ... particije so lahko
  dandanes velike do 4 terabajtov.

  Nato ustvarimo nao 10 megabajtno izmenjalno particijo (swap),
  /dev/hda3.

       Command (m for help): n
       Command action
           e   extended
           p   primary partition (1-4)
       p

       Partition number (1-4): 3
       First cylinder (474-683):  474
       Last cylinder or +size or +sizeM or +sizeK (474-683):  +10M

  Spet lahko prikaemo vsebino particijske tabele.  Prepriajte se, da
  si boste zapisali vse tukajnje podatke, posebej velikost vsake
  particije v blokih.  Ta podatek boste potrebovali kasneje.

       Command (m for help): p
       Disk /dev/hda: 16 heads, 38 sectors, 683 cylinders
       Units = cylinders of 608 * 512 bytes

            Device Boot  Begin   Start     End  Blocks   Id  System
         /dev/hda1   *       1       1     203   61693    6  DOS 16-bit >=32M
         /dev/hda2         204     204     473   82080   83  Linux native
         /dev/hda3         474     474     507   10336   83  Linux native

  Opazili boste, da ima Linuxova izmenjalna particija (tukaj /dev/hda3)
  doloen tip ,,Linux native`` (domai tip za Linux).  Tip izmenjalne
  particije moramo spremeniti v ,,Linux swap``, da jo bo namestitveni
  program prepoznal kot tako.  To storimo z ukazom ,,t`` programa fdisk:

       Command (m for help): t
       Partition number (1-4): 3
       Hex code (type L to list codes): 82

  e uporabite ,,L`` za izpis posameznih kod razlinih tipov particij,
  boste videli, da tevilka 82 ustreza tipu izmenjalne particije za
  Linux (,,Linux swap``).

  Program fdisk lahko zapustite z ukazom ,,w``, ki tudi shrani spremembe
  v particijsko tabelo.  e elite zapustiti fdisk brez shranjevanja
  sprememb, uporabite ukaz ,,q``.

  Po izhodu iz programa fdisk vas bo sistem obvestil, da morate ponovno
  zagnati raunalnik, da se prepriate, da bodo spremembe ostale v
  veljavi.  V splonem ni nobenega razloga za ponoven zagon po uporabi
  fdisk-a - sodobne razliice programov fdisk in cfdisk so dovolj
  pametne, da osveijo particije brez ponovnega zagona.

  6.6.3.  Koraki po razdelitvi diska

  Ko ste uredili particijske tabele, jih bi moral va namestitveni
  program pregledati in vam ponuditi, da omogoite izmenjalno particijo
  (enable swap partition).  Odgovorite pritrdilno.

  (Namestitveni program vas raje vpraa, kot da bi to storil samodejno,
  saj lahko poganjate vezagonski sistem in katera od ne-Linuxovih
  particij sluajno izgleda kot izmenjalna.)

  Nadalje vas program prosi, da poveete imena datotenih sistemov v
  Linuxu (kot so /, /usr, /var, /tmp, /home, /home2, itd.) z vsako od
  ne-izmenjalnih particij, ki jih boste uporabljali.

  Za to obstaja le eno trdno in hitro pravilo.  Obstajati mora korenski
  sistem, imenovan /, in biti mora zagonski.  Ostale particije Linuxa
  lahko poimenujete po mili volji.  Pa pa obstajajo ustaljena
  poimenovanja, ki se jih boste morda drali, da boste olajali svoje
  ivljenje.

  Prej sem priporoil osnovno tri-particijsko sestavo, ki vkljuuje
  majhno korensko, srednje veliko sistemsko-programsko particijo in
  veliko particijo z uporabnikimi imeniki.  Tradicionalno se ustrezni
  imeniki teh particij imenujejo /, /usr, in /home.  Kontraintuitivno
  ime ,,/usr`` je zgodovinski ostanek asov, ko so (veliko manji)
  sistemi Unix vsebovali sistemsko programje in domae imenike
  uporabnikov (angl. users) na eni sami nekorenski particiji.  Nekatero
  programje je odvisno od tega imena.

  e imate ve kot eno podroje domaih imenikov, jih je ustaljeno
  poimenovati /home, /home2, /home3, itd.  To lahko pride, e imate dva
  fizina diska.  Na mojem osebnem sistemu, na primer, je izgled
  trenutno taken:

       Filesystem         1024-blocks  Used Available Capacity Mounted on
       /dev/sda1              30719   22337     6796     77%   /
       /dev/sda3             595663  327608   237284     58%   /usr
       /dev/sda4            1371370    1174  1299336      0%   /home
       /dev/sdb1            1000949  643108   306130     68%   /home2

  Drugi disk (sdb1) v resnici ni ves /home2; izmenjalni particiji na sda
  in sdb v ta prikaz nista vkljueni.  A lahko vidite, da je /home
  veliko prosto podroje na sda in da je /home2 uporabniko podroje
  diska sdb.

  e elite narediti particijo za zaasne, potne, akajoe in
  noviarske datoteke, jo imenujte /var.  Sicer boste verjetno hoteli
  narediti /usr/var in ustvariti simbolino povezavo imenovano /var, ki
  kae na njo (namestitveni program vam ponuja, da to stori za vas).


  6.7.  Namestitev programskih paketov


  Ko enkrat prestanete pripravo svojih particij, je ostanek namestitve
  skoraj popolnoma samodejen.  Va namestitveni program (pa naj bo EGA
  ali za X) vas bo popeljal skozi vrsto menujev, ki vam bodo omogoili
  izbiro CD-ROM-a, s katerega boste nameali, particije, ki jih boste
  uporabljali, in tako naprej.

  Tukaj ne bomo dokumentirali mnogo posebnosti te stopnje namestitve.
  To je eden od delov, ki se najbolj razlikuje med posameznimi
  distribucijami Linuxa (prodajalci tradicionalno tekmujejo, kdo bo
  dodal tukaj ve vrednosti), a tudi najpreprosteji del.  Namestitvenih
  programov ni treba posebej razlagati, saj je njihova uporaba precej
  samoumevna, z dobro zaslonsko pomojo (v angleini).


  6.8.  Namestitve po paketih


  Ko se namestitev kona, in e gre vse dobro, postane namestitveni
  program nastavitveni program in vas sprehaja po nekaterih izbirah za
  nastavitev vaega sistema preden ga prvi zaenete s trdega diska.


  6.8.1.  LILO, nalagalnik Linuxa

  LILO, nalagalnik Linuxa (angl. LInux LOader), je program, ki vam
  omogoa poganjanje Linuxa (kot tudi drugih operacijskih sistemov, npr.
  MS-DOS-a) z vaega trdega diska.

  Lahko vam je dana izbira namestitve nalagalnika LILO na va trdi disk.
  Odgovorite pritrdilno, razen, e poganjate OS/2.  OS/2 ima posebne
  potrebe; glejte razdelek ,,Nastavitev LILO po meri`` spodaj.

  Namestitev LILO kot vaega osnovnega nalagalnika odpravi potrebo po
  posebni zaganjalni disketi, ob vsakem zagonu raunalnika lahko poveste
  LILO, kateri OS naj zaene.


  6.8.2.  Izdelava delovne zagonske diskete (po elji)

  Lahko imate tudi monost narediti ,,standardno zaganjalno disketo``
  (angl. standard boot disk), ki jo lahko uporabljate za zaganjanje
  vaega na novo postavljenega sistema Linux.  (To je stareja in rahlo
  manj primerna metoda, ki predpostavlja, da sicer navadno zaenete DOS,
  a uporabljate zagonsko disketo za poganjanje Linuxa.)

  Za tole boste potrebovali prazno disketo visoke gostote, formatirano
  za MS-DOS, velikosti, ki jo lahko uporabljate za zagon vaega sistema.
  Preprosto vstavite disketo, ko boste tako naproeni, in zagonska
  disketa bo ustvarjena.  (To ni ista stvar kot namestitvena zagonska
  disketa, in ene ne morete zamenjati z drugo!)


  6.8.3.  Razline nastavitve sistema

  Postopek nastavitev po namestitvi vas lahko vodi tudi skozi ve
  postavk menuja, ki vam omogoijo nastavitev vaega sistema.  To
  vkljuuje doloanje naprave (angl. device) vaega modema in mike, kot
  tudi asovni pas.  Sledite izbiram v menuju.

  Lahko vam tudi predlaga ustvarjenje uporabnikih raunov (angl. user
  accounts) ali uvedbo gesla za administratorski raun (angl. root
  account password).  To ni zapleteno in navadno se le sprehodite skozi
  navodila na zaslonu.


  7.  Zagon vaega novega sistema


  e je vse lo po nartu, bi morali biti zdaj sposobni zagnati Linux s
  trdega diska z uporabo LILO.  Namesto tega ste lahko tudi sposobni
  zagnati Linux z zagonske diskete (ne z originalne namestitvene
  zagonske diskete, pa pa z diskete, narejene med namestitvijo
  programja).  Po zagonu se prijavite kot root.  estitamo!  Imate svoj
  lastni sistem Linux.

  e zaganjate z nalagalnikom LILO, poskusite med zaganjanjem drati
  tipko Shift ali Control.  To vas postavi v nalagalni pozornik (angl.
  boot prompt); pritisnite tipko Tab za spisek izbir.  Na ta nain lahko
  zaenete Linux, MS-DOS, ali karkoli e, neposredno z nalagalnikom
  LILO.


  8.  Po vaem prvem zagonu


  Zdaj bi morali gledati pozornik novega Linuxa, ki se je pravkar zagnal
  z vaega trdega diska.  estitamo!


  8.1.  Zaetek sistemske administracije


  Odvisno od poteka namestitvene faze, morate morda na tej stopnji
  ustvariti raune uporabnikov, spremeniti ime vaega raunalnika (angl.
  hostname), ali (re)konfigurirati grafini sistem X.  Obstaja e veliko
  ve stvari, ki jih lahko nastavitev in spremenite po meri, vkljuno z
  napravami za rezervne kopije, povezavami SLIP/PPP do vaega ponudnika
  internetnih storitev, itd.

  Pomaga vam lahko dobra knjiga o administraciji sistemov Unix.
  (Predlagam Essential Systems Administration zalobe O'Reilly and
  Associates.) Te stvari boste spoznali, ko bo mineval as.  Za druge
  nastavitvene opravke bi morali prebrati razline druge spise Linux
  HOWTO, kot na primer NET-3-HOWTO in Printing-HOWTO.


  8.2.  Nastavitev LILO po meri


  LILO je zagonski nalagalnik, ki ga lahko uporabite za izbiro
  operacijskega sistema ob asu zagona: Linux, MS-DOS ali kak drug OS.
  Verjetno je vaa distribucija samodejno nastavila LILO za vas e med
  fazo namestitve (to je nekaj, kar bi morali e storiti, razen, e
  uporabljate OS/2).  e je tako, lahko preskoite ostanek tega
  razdelka.

  e namestite LILO kot primarni zagonski nalagalnik, bo urejal prvo
  stopnjo zaganjalnega procesa za vse operacijske sisteme na vaem
  pogonu.  To deluje v redu, e je MS-DOS edini drugi nameeni
  operacijski sistem.  Vendar, lahko poganjate OS/2, ki ima lasten
  nalagalnik imenovan Boot Manager.  V tem primeru boste eleli, da bo
  primarni zagonski nalagalnik OS/2-jev Boot Manager, in uporabili LILO
  le za zagon Linuxa (kot sekundarni zagonski nalagalnik).

  Pomemben kavelj za ljudi, ki uporabljajo sisteme s krmilniki EIDE:
  zaradi omejitev BIOS-a morajo zagonski sektorji kateregakoli
  operacijskega sistema leati na enem od prvih dveh fizinih diskov.
  Sicer bo LILO obvisel takoj po izpisu ,,LI``, ne glede na to, s kje ga
  boste pognali.
  e morate rono nastaviti LILO, bo to vkljuevalo spreminjanje
  datoteke /etc/lilo.conf.  Spodaj vam predstavljamo primer nastavitvene
  datoteke za LILO, kjer je korenska particija Linuxa na /dev/hda2, in
  MS-DOS nameen na /dev/hdb1 (na drugem trdem pogonu).

       # LILO naj se namesti na /dev/hda kot primarni zagonski nalagalnik.
       boot = /dev/hda
       # Zagonska slika za namestitev; verjetno ne smete spreminjati tega.
       install = /boot/boot.b

       # Kitica za zagon Linuxa.
       image = /vmlinuz       # Jedro je v datoteki /vmlinuz.
         label = linux        # Naj mu bo ime "linux".
         root = /dev/hda2     # Korenski datoteni sistem bo na /dev/hda2.
         vga = ask            # Pozornik za nain VGA.
         append = "aha152x=0x340,11,7,1"  # Dodaj to med zagonske izbire
                                          # za odkritje krmilnika SCSI.

       # Kitica za zagon MS-DOS.
       other = /dev/hdb1      # To je particija MS-DOS.
         label = msdos        # Imenuje naj se "msdos".
         table = /dev/hdb     # Particijska tabela drugega pogona.

  Ko ste enkrat popravili datoteko /etc/lilo.conf, poenite /sbin/lilo
  kot root.  To bo namestilo LILO na va pogon.  Pazite, da boste e
  enkrat pognali /sbin/lilo po vsakem prevajanju jedra, da boste
  pravilno usmerili zagonski nalagalnik na sliko novega jedra (nekaj,
  zaradi esar si trenutno e ne belite glave, a vseeno imejte na umu).

  Poglejte kako uporabljamo izbiro append v datoteki /etc/lilo.conf, da
  nastavimo zaganjalne parametre, kot smo to storili pri zagonu zagonske
  diskete.

  Zdaj lahko ponovno zaenete va sistem s trdega diska.  Privzeto bo
  nalagalnik LILO pognal prvi operacijski sistem, ki je naveden v
  konfiguracijski datoteki, kar je v tem primeru Linux.  e elite
  dobiti zagonski menu in izbrati drug operacijski sistem, ob zagonu
  drite Shift ali Ctrl; videli boste pozornik kot je

       Boot:

  Tukaj vstavite ime operacijskega sistema, ki ga elite zagnati (e mu
  le ustreza vrstica label v konfiguracijski datoteki; v tem primeru
  linux ali msdos), ali pritisnete tipko Tab za seznam.

  Zdaj denimo, da elite pognati LILO kot sekundarni zagonski
  nalagalnik; e elite zaganjati Linux z OS/2-jevim nalagalnikom Boot
  Manager, na primer.  e elite zagnati particijo Linuxa z OS/2 Boot
  Manager, morate, al, ustvariti particijo z OS/2-jevim orodjem FDISK
  (ne z Linuxovim), in jo formatirati kot FAT ali HPFS, da OS/2 slii za
  njo.  (To je IBM, za vas.)

  e naj LILO zaganja Linux pod nalagalnikom OS/2 Boot Manager, morate
  le namestiti LILO na va korenski datoteni sistem Linuxa (v zgornjem
  primeru, /dev/hda2).  V tem primeru bo konfiguracijska datoteka za
  LILO izgledala podobno:

  boot = /dev/hda2
  install = /boot/boot.b
  compact

  image = /vmlinuz
    label = linux
    root = /dev/hda2
    vga = ask

  Opazite spremembo vrstice boot.  Ko boste pognali /sbin/lilo, boste
  lahko dodali particijo Linuxa v Boot Manager.  Ta mehanizem bo deloval
  tudi za zagonske nalagalnike drugih operacijskih sistemov.


  9.  Administrativni podatki


  9.1.  Pogoji uporabe


  Ta dokument je pravno zaitil (C) 1998 Eric S. Raymond.  Lahko ga
  prosto uporabljate, irite in kopirate, e upotevate naslednje
  pogoje:

  *  Ne opuajte ali spreminjajte tega obvestila o pravicah
     razirjanja.

  *  Ne opuajte ali spreminjajte tevilke razliice in datuma.

  *  Ne opuajte ali spreminjajte kazalca na trenutno spletno razliico
     tega dokumenta.

  *  Razumljivo oznaite vsake skrene ali spremenjene razliice kot
     take.

  Te omejitve sluijo zaiti potencialnih bralcev pred starimi ali
  pokvarjenimi razliicami. e mislite, da imate dober razlog za izjemo,
  me vpraajte.


  9.2.  Zasluge


  Moje hvaleno priznanje Mattu D. Welshu, ki je izvirni avtor tega
  spisa HOWTO.  Odpravil sem veino vsebine, odvisne od distribucije
  Slackware, in osredotoil ostanek tega spisa na namestitev s CD-ROM-a,
  a velik del vsebine je e vedno njegov.

  Inaica 4.1 je bila obilno izboljana z nekaterimi predlogi Davida
  Shaoa <dshao@best.com>.

  Dne 13. februarja 1999 je ta spis prevedel v slovenino Roman Maurer
  <roman.maurer@fmf.uni-lj.si>.
